sreda, 07. november 2012

Normalizirani številka 14.

Malo smo se ulenili, nič kaj pa se niso ulenili organizatorji festivala Rad bi bil normalen ter v naše uredništvo poslali obsežno recenzijo festivala. Ni kaj, da jo ne bi objavili, čeprav malo pozno.

Okrog petnajstega dne v mesecu oktobru se v hribih na zahodni strani naše državice, v vasici Ravne pri Cerknem, vsako leto, letos že štirinajstič po vrsti, odvija pravi mali kulturno – glasbeni praznik z imenom Rad Bi Bil Normalen festival. Festival, ki je namenjen mladim in malo manj mladim, se odvija dva vikenda zapored. Prvi vikend je namenjen kulturi, t.i. kulturni vikend, vikend za tem pa je koncertni vikend.

To leto je festival postregel z več različnimi kulturnimi in glasbenimi kulisami. Otvoritev festivala se je zgodila iz razglašeno – uglašenih pankerskih grl organizatorjev, ki so več križem glasno zapeli himno festivala. Za njimi so nastopile njihove mame z imenom Ravnanske podokničarke, ki so s svojimi glasovi lepo zapolnile vsak skrit kotiček kulturnega doma v Ravnah. Miran Stanovnik, navdušen puščavski lisjak, nam je pripovedoval o srečnih in malo manj srečnih dogodkih na njegovih tekmovanjih. Rezjanab sasiedi so nas z glasbo dobesedno popeljali nazaj v leta pred prvo svetovno vojno, predstavili ljudske instrumente tistega časa in za konec pokazali še nekaj plesnih korakov. Da pa se kulturni del ne bi prehitro končal, so poskrbeli The Manuals. S svojo še vedno otroško razigranostjo in upanjem, da bi se punk rock glasba prenašala na mlajše generacije, so noč spremenili v dan in zaključili prvega izmed treh festivalskih dni.

Koncertni vikend je postregel z dvanajstimi glasbenimi skupinami, tako domačimi kot s skupinami iz sosednjih držav. Petkov večer so odprle Svinjske Tačke. Všečni kitarski rifi z dobro podprtim ritmom in jezno žugajočim vokalom so dobro zagreli publiko. Hrvaški Noisefight so samo še nadaljevali in glasbo nadgrajevali s spevnimi melodijami ter vokalom. Veteran Kozmosa so nas odtrgali iz Zemlje na njihov stoner-doom planet in z malo bolj umirjenimi komadi naredili še tako udarno atmosfero v dvorani. Hrvaški Pasi energičnosti nikoli ne skrivajo. Odigrali so set odličnih komadov z vseh treh njihovih plošč. Politično in družbenokritična besedila poslušalca nikakor ne pustijo ravnodušnega. Storms so povzročili pravo malo nevihto v komadih, s kratkim jedrnatim post rockom, brez dolgih začetkov in razvlečenih koncev. Za konec petkovega večera pa še avstrijski Hidden By The Grapes – noiserski post punk, ki je lepo zaplaval pozno v noč oz. zgodnje jutro in še, ko se je naredil dan, odmeval v noči.

Sobota je ravno tako postregla s šestimi bendi. Punkerski Kvazi Cirkus z bas linijo spominjajo na dobre stare kanadske bende, a v osnovi so čisto pravi zasavski bend. Muttleys je melodični hardcore band, nabit s pozitivno energijo in italijanskim vokalom, ki je zaslužen za povsem samosvoj in originalen stil igranja avtorske glasbe. Billy Andol delujejo zelo preprosto instrumentalno, lepo božajo dušo, besede vokalista pa vzbudijo in prebudijo poslušalčeve sanje. Indust-Bag izvirajo še iz črno-belih časov, ko je bil punk pri nas še gibanje in to so na odru tudi v današnjem času lepo pokazali. Fakofbolan iz Pule igrajo dober ulični punk rock. Odigrali so vrsto poznanih komadov iz njihove dobro založene diskografije. Za konec pa še avstrijski The Devil's Rejects. Punk'n'roll kvartet iz Linza, ki da veliko na zvok kitare in na hripav glas pevca, je dobro pozival publiko naj odlepijo svoja stopala od tal in se predajo toku rock'n'rolla.

Festival je minil v pozitivni maniri. Vsak obiskovalec, ki da nekaj na takšno glasbeno zvrst, domov ni odšel lačnih ušes in praznih rok. Morebiti bi bila lahko udeležba festivala za kanček številčnejša, ampak v času v katerem trpimo, in v kraju, v katerem živimo, je to več kot spodbudna popotnica za nadaljnje delo.

Leto dni je hitro mimo, zaradi tega lažje živimo!

Ni komentarjev:

Objavite komentar