torek, 30. november 2021

Intervju ob izidu EP-ja ´Iluzija´ z Dead Town Dogs: »Zvok je postal bolj trši, potrebovali smo preobrazbo.«

Dead Town Dogs so novo ime ne naši sceni, ne pa tudi nov bend. Skupina je nastala leta 2013 pod imenom Prepečenci. Znani so (bili) tudi kot Simon in Prepečenci, Simon Urbas and The Rusks oz. The Rusks, ki so leta 2014 navrgli prvenec »Dnevnik«. Leta 2019 so izdali še album »Bad Information«, ki se od prvega razlikuje po svojem tršem garažnem pristopu in neposrednosti. Novembra letos pa so pod imenom Dead Town Dogs izdali še krajše nadaljevanje v obliki EP-ja »Iluzija«, kateremu lahko sluhnite tukaj.


Stilsko so Dead Town Dogs iz garaže pogledujoči bend k punk'n'roll in zelo spominjajo na legendarne ˝sorodnike˝ Res Nullius. Skupino sestavljajo Damir Vintar na bas kitari, Kristijan Buzeti na bobnih ter frontam zasedbe, kitarist, pevec ter tudi tekstopisec Simon Urbas. Ob izdaji EP-ja, ki je izšel pri Založbi Punk Portala (ZPP), smo Simonu zastavili nekaj vprašanj, ki jih je pripravil Matej Velkavrh.

1. Lahko za začetek poveste, zakaj ste se preimenovali v Dead Town Dogs?

Zasedba se je tekom osmih let kar spremenila, zvok je postal bolj trši. Tako, da smo potrebovali malo preobrazbe, pa še kakšen koncert lahko ponovimo na mestih, kjer smo že igrali. (smeh)

Dead Town Dogs je pravzaprav ime drugega albuma legendarne skupine Res Nullius, katere sem velik oboževalec. Igrali so pristni, kvalitetni, umazani rock´n´roll, tak kot r´n´r mora biti. Brez kiča, surov in z močim, direktnim sporočilom, ki ti da misliti in poizkusiti ustvariti boljši svet, oziroma družbo v kateri živimo. Upam, da jih še kdaj uspem slišati v živo...

2. Kateri bendi so stilsko najbolj oblikovali zvok Dead Town Dogs?

Težko reči ker smo v bendu trije, ki oblikujemo zvok. Sam osebno pa sem velik fen bandov kot so: Sex Pistols, Clash, Nirvana, The Cream, Slayer, Metallica, Azra, EKV, Rory Gallagher, Jimi Hendrix, JJ Cale, Peter Tosh, Bob Marley, Thin Lizzy, The Doors, Eric Clapton, Buldožer, The Offspring, Bad Religion, Red Hot Chilly Pepers, No Fun At All, Niet, The Spoons, Pink Floyd, Partibrejkers, Majke, Atomsko Sklonište, Dire Straits, Frank Zappa, Hic Et Nunc, Hell Camino, Led Zeppelin, CCR, Res Nullius seveda,... pa še bi se jih našlo...


3. Široka paleta izvajalcev torej. Kaj pa ti trenutno poslušaš?

Nedavno sem se malo posvetil bendu iz Pule The Spoons, kjer je bil frontman Bruno Subiotto, kateremu smo pred tremi leti tudi igrali v spomin v Menzi pri koritu. Po dolgem času sem si spet zavrtel Red Hot Chilli Peppers, legendaren album Californication. Ob jesenskih večerih se mi je ob pivu prilegel tudi JJ Cale. Od domačih pa Prismojene profesorje bluesa, Samuel Blues, Martin Ramoveš band, zopet Res Nullius, The Frictions ipd.

4. Glasbo ustvarjate tako v slovenščini in angleščini. Poješ tudi v hrvaščini in/oziroma v srbščini. Kateri jezik najraje uporabljate?

Ja, nekateri komadi zvenijo bolje v angleščini, ampak kot native govorca se te sigurno bolj dotakne domači jezik in ima verjetno večjo moč sporočanja. Hrvaško govorim tekoče, ker imamo že 33 let vikend na otoku Susku in sem že od rojstva tudi pod tem vplivom in je zelo dober jezik za blues, rock in seveda punk rock.

5. Dotaknimo se pravkar izdanega EP-ja »Iluzija«. Kako bi ga opisali z nekaj kratkimi besedami…

EP »Iluzija« zaznamuje bolj trši garažni zvok, ki že malo meji na stoner rock. Na izdaji predstavljamo novi pesmi, tako da se lahko sliši še kaj novega in komada v malo drugačni preobrazbi…


6. Naslovni komad »Iluzija« ste posneli v tako slovenščini kot v angleščini. Za kaj ste se odločili za ta korak?

Tako je. Ko imaš že posneto glasbo je vredno posneti pesem še v domačem jeziku, če seveda prevod besedila to omogoča, da bistvo še vedno ostane isto. Pa še lažje je tako komad spraviti na domače radijske postaje.

7. Skladba »Pesem« je bila studijsko posneta na začetku letošnjega leta. Zakaj je bila izdana še pod etiketo The Rusks?

Že takrat smo razmišljali o novem imenu, ampak smo potem hoteli čim prej lansirati komad v eter.

8. Lahko poveste, kje, kako, kdo je posnel komada »Pesem« in »Iluzija«? Produkcija, mix, master?

Pesem smo posneli, kot sem že omenil, pri Zvonetu Kukcu (Sokoli, Janez Zmazek, Elektrika,...), Transformator recording, ter je zaslužen tudi za mastering in produkcijo. Komad »Iluzija/Illusion« pa smo posneli pri Gregatu Crnkoviču (Bad Notion), mastering pa je prav tako naredil on, produkcijo pa bolj sami.

9. Bobni oziroma ritem v »Pesmi« se sliši nekako drugačno. Kje je zanka za nas nevedneže, ki nismo tako glasbeno teoretično podkovani? Mene spominja na Pink Floyd, tam Pompeii era.

Mogoče res nisem nikoli pomislil na to, hvala za kompliment. Ja veliko experimentiramo in nočemo, da bi zveneli preveč predvidljivo, šablonsko, kot pop bend. Zato poizkušamo stvari se lotiti drugače. Kristjan Buzeti naš bobnar in Damir Vintar basist sta dobro podkovana v jazz-u in fusion-u, tako da imamo dosti prostora za inovacije v stilu glasbe, ki ga igramo. Pri novih komadih bo tega še več.
10. Na »Pesmi« je poleg vas sodelovalo še nekaj drugih glasbenikov?

Pri omenjenem komadu nam je slide kitaro posnel Zvone Kukec, solo je posnel Julijan Erič. Back vokale pa je impresivno posnel, da zvenijo skoraj kot orglice, Slobodan Marković.

11. Na vaši spletni strani so predstavljeni vsi nekdanji člani in sodelavci skupine. Kako je prišlo do sodelovanja z bratoma Erič, ki sta znana po udejstvovanju v kolektivu Prismojeni profesorji bluesa?

Z bratoma Erič se poznamo verjetno že kaki dve leti pred snemanjem prvega albuma z The Rusks. Veliko smo se družili po jam sešnih na Metelkovi in ROG-u ter tako postali dobri prijatelji. Julijan nam še vedno posname kak solo, kot ga je nazadnje pri komadu Pesem, z Mihatom pa tudi imamo še plane, ko bo čas.

12. Na vašem prvem albumu »Dnevnik« slišimo tudi reggae zvoke. Lahko kaj podobnega pričakujemo tudi na kakšnem prihodnjem albumu?

Nikoli se ne ve, mogoče v hladnih mesecih pade kak reggae navdih...

13. Kar se še tiče vašega prvega albuma, kdo je dekle s spremljevalnimi vokali, kdo igra solo kitaro, kdo je orgličar, kdo je na orglah, kdo igra klarinet?

Pri prvem albumu so nam posodile back vokale tri dekleta, to so: Urška Cvetko, Sara Himelrajh in Urša Mihevc. Orglice je seveda posnel Miha Erič na njegovem WC-ju v stanovanju na Viču. Orgle je dodal Jure Mihevc, pri njemu v zaklonišču smo tudi posneli polovico albuma Dnevnik. Klarinet pa je posnel naš takratni basist Rok Škrlj, ki je zelo vešč tudi na Klarinetu.

14. Je bil prvenec »Dnevnik« posnet z drugačnim pristopom kot drugi album »Bad Information«?

V bistvu zelo podobno, igrali smo namreč vsi v enem šusu, potem pa smo le kaj popravili. Je pa izredno težko potem narediti mix, ker se vse sliši v mikrofonih na bobnih in tudi na kitarski mikrofonih. Vokal je bil posnet naknadno. Kot pa sem že omenil je bilo posneto v zaklonišču v Logatcu pri Juretu Mihevcu oziroma trenutno ima prostor tam Gašper Peršl (bobni - Vlado Kreslin). Album »Bad information« pa je bil posnet pri Jakobu Kralju – Jacuzzy Krall.


15. Zakaj na izdaji »Bad Information« ni (toliko) gostov?

So so. Na solo kitari je gost Bor Zakonjšek (BORZ) pa tudi mislim, da na dveh komadih Julijan Erič.

16. Simon, lahko še kaj poveš o svoji poti kot solo ustvarjalca?

Tako se je vse začelo. Vedno sem bil velik ljubitelj glasbe iz 60–90 tih let, verjetno je bil tu močan očetov vpliv, ki je bil tonski mojster na RTV-ju in je imel tudi doma veliko glasbe. Tam po prvem letniku srednje šole sem na morju v Maredi spoznal prijatelja iz BiH, klicali so ga Drvo, ki me je navdušil za kitaro. Saj je igral vse drugo, kot je bilo ostalo sranje, ki so ga igrali ostali kitaristi na plaži. Na klasično kitaro je igral pravi r´n´r, kot sem ga bil sam vajen. Takoj sem, ko sem prišel domov obnovil kitaro, ki je ležala doma v kotu in začel igrati. Prav Rok Škrlj je bil tisti, ki me je naučil osnov, kaj kmalu pa sem našel neke svoje kombinacije akordov v katere so se po naključju zlila besedila. Teh se je nabralo kar nekaj, je pa zanimivo, da so mi ukradli to kitaro, ravno ko smo se spoznali z bratoma Erič in smo šli naključno v Maredo na dvodnevni trip. Kitaro nisem videl nikoli več, prav tako pa tudi ne še kakih 40-50 komadov, ki so bili še v nastajanju in so bili shranjeni v kitarski malhi. Torba je bila narejena iz JNA cerade, če jo kdo opazi?? Še vedno se išče.

Simon Urbas. Foto: DTD fb

17. Nazadnje ste z Dead Town Dogs odigrali koncerta v ljubljanskem klubu Prulček in 42. Kako je pa kaj s špili v prihodnosti glede na razmere?

Letos smo glede na situacijo imel kar nekaj špilov. Kot ste že omenili v Prulčku in Baru 42, predtem smo igrali tudi v KUD-u Center Slovanskih Kultur France Prešeren, v Menzi pri koritu na Metelkovi, v Breginju, morali bi igrati tudi na Floating Castle festivalu poleti na Snežniku, ampak zaradi bolezni nismo,… Pa verjetno bomo še kje, če spet ne zaprejo vsega... Upamo, na najboljše v prihodnje.

18. Prišli smo do zaključka intervjuja. Kaj bi na koncu še sporočili bralcem?

Ob priložnosti ste seveda vabljeni na kak koncert, kjer lahko slišite komade iz naših različnih obdobjih, pa tudi kak starejši komad v malo drugačni podobi. Do prihoda novih pesmi pa prisluhnite našemu svežemu EP-ju »Iluzija« ter albumoma »Bad Information« (2019) ter »Dnevnik« (2014). Hvala za vašo pozornost.


Hvala Simon za tvoje odgovore in pozdrav celotni ekipi.

sobota, 20. november 2021

Dead Town Dogs z EP-jem ´Iluzija´ - »konec bo lep«

Dead Town Dogs so ljubljanska zasedba, ki goji zvok garažnega punk´n´rolla z dodanim ščepcem stoner rocka in grunge-a. Pravkar je izšel njihov sveži EP z naslovom ´Iluzija´, ki je pristal pod okriljem ZPP – Založbe Punk Portala. Na njem se nahaja pet posnetkov dveh prodornih komadov, ´Iluzija´ in ´Pesem´. Na voljo je kot digitalna izdaja.



Štikl ´Iluzija´ in njegova angleška različica ´Illusion´ sta v bistvu prva komada zasedbe pod imenom Dead Town Dogs. Skupina ima korenine v letu 2013, vendar so takrat nastopali pod drugim imenom. Začeli so pod znamko Prepečenci, vmes postali The Rusks z dodatkom še kakšnega naziva ter se nazadnje (letos) ustalili pri Dead Town Dogs. Kot pravijo člani skupine je bilo preimenovanje v Dead Town Dogs na mestu, saj je zvok postajal trši, bolj surov, brez blišča in z močim, direktnim sporočilom, ki te spravi v razmislek in te nagne v ustvarjanje pravičnejšega sveta oz. družbe v kateri živimo, kjer prevladujejo ideje sodelovanja, razvoja, pogled v prihodnost.

Nastop skupine v Tovarni Rog (2017). Foto: Blaž Fortuna

Če se vrnemo na EP na njem najdemo še ´živo´ verzijo komada Iluzija, ki je bil posnet v letu 2019 v Idriji. V januarju letos je nastal studijski posnetek komada ´Pesem´, ki skupaj z njegovo različico iz vadbenih prostorov zaokrožujeta izdan EP.

"Kraj zločina", kjer je bila posneta live verzija komada Illusion, kavarna Idrija. Foto: DTD fb

Izdaja se prilega vsakemu ušesu, ki si želi ravno prav naelektrenih zvokov. Stilsko precej spominjajo na njihove ´sorodnike´ Res Nullius, kateri so leta 1995 izdali album, zanimivo pod imenom ´Dead Town Dogs´, kar je očitno navdahnilo tudi člane zasedbe. Skupino sestavljajo vokalist, tekstopisec in kitarist Simon Urbas, Damir Vintar na bas kitari in Kristijan Buzeti na bobnih.

Nastop na festivalu Gora Rocka 2018, takrat še pod imenom The Rusks. Foto DTD fb

Zasedba za prihodnje napoveduje nove izdaje, kakšen video posnetek in celovečerni album, zaenkrat pa se moramo zadovoljiti z izdanimi posnetki na EP-ju ´Iluzija.´ Dead Town Dogs gredo dalje in mi z njimi, srečno!

Ulični nastop v podporo protestnemu gibanju (2020). Foto: Željko Stevanič

Piše: Matej Urbanč

ponedeljek, 15. november 2021

Intervju, Pero Lovšin osebno: »Mi smo bili najprej publika in to taka publika, ki se je odrekla pivu, da bi kupila ploščo. In potem si šel na koncert.«

"Če se že odmikamo od SFRJ, naj nam bo vzor vsaj skandinavski tip kapitalsko varne in socialne države. Ne pa, da gremo v nek arhaičen kapitalizem, ki je zelo religiozno in ideološko usmerjen. Mi smo država z največ trgovskimi centri na svetu, kultura bivanja je katastrofa in za to ne moremo kriviti politike."

Pero v akciji na festivalu Kanela: Foto: fb PLO

Za Perota lahko rečem, da je vsestranski možakar z mnogo znanja in splošne razgledanosti ter super glasbenik in umetnik v polnem pomenu besede.  O njegovi diskografiji ne bom pisala, ker jo je enostavno preveč. Le kdo ga ne pozna? Intervju je potekal v zelo sproščenem vzdušju pred nastopom na letošnjem septembrskem festivalu Kanela v Portorožu in bil je tako zelo zanimiv, da se sploh nismo mogli posloviti eden od drugega. Za Slovenski Punk Rock Portal sem intervju s Petrom Lovšinom pripravila Mojca Lubej, lepo branje vam želim!

1. Novinar, glasbenik, urednik, pa še bi lahko naštevali. Skratka, vsestranski na vseh področjih. Kako bi pa ti opisal sebe? Kdo si?

Trenutno penzionist, glasbeni in novinarski. Sem pa načeloma v muski bolj notri, kot v penzionu. Seveda je ta covid zadevo kar precej otežil, ampak v teh pol leta sem se zopet začel pojavljati tudi na odrih. Prej sem bil bolj doma.

Saj si, kot jaz vem, skozi nekaj ustvarjal tudi med covidom....

Ja, ampak vmes so bilo tudi daljše pavze, ki jih nisem vajen. Jaz sem bil 40 let navajen delati vsak vikend. Vedno sem bil navajen delati nove plošče, nove projekte, snemati, sedaj pa je ta covid bolj upočasnil zadevo. Drugače pa sem jaz že 25 let neodvisen, samostojen, po poklicu sem glasbenik.

Pankrti pred Halo Tivoli (Restart tour, 16. 7. 2021). Foto: Pankrti fb

2. Kako se je odvijala tvoja novinarska pot? Kaj lahko poveš o reviji Private, ki je bila prva pornografska revija v Sloveniji?

Urejanje revije Private je prišlo sredi mojega novinarskega obdobja in je bila moja četrta novinarska služba. Najprej sem bil urednik nekega glasila, ki je bil bolj kmečke narave, Nove brazde. Vmes sem skozi delal na Delu Šport. To delo je bilo konstantno, vleklo se je že od študentskega obdobja. Ko pa se je delovno mesto sprostilo, sem dobil tam tudi zaposlitev in sem bil na mestu novinarja celih pet let, od leta 1984 do 1989. Potem sem dobil povabilo za revijo Teleks. To je bil ene vrste napredek. Predvsem je bilo malo lažje delo, že zaradi tega, ker je bil to tednik. Pokrival sem šport, erotiko in glasbo in sem se počutil zares svobodnega. Ko so Teleks ukinili, so mi ponudili, da naredim eno porno revijo. Takrat je namreč začela medijska svoboda in tržišče je hlepelo po erotiki. Tako se je začelo moje urednikovanje pri reviji Private. Le-ta je bila kar velik boom ter zelo dober zaslužek. Dokler je bil odprt jugoslovanski trg, je bilo super, ko pa se je zaprl, je bilo kar precej hitro vsega konec, ker je bil slovenski trg premajhen za tovrstno revijo. Majhen trg je prinesel nove značilnosti kulturnega življenja, na splošno tudi v glasbi. Vse se je zožalo. Ampak glede na to, da sem takrat imel že kar dobro solo kariero, pa tudi kariero s Sokoli, meni ni bil problem. Med tem časom sem urejal še eno revijo za kulturo rock n rolla, Grom, ki je nekaj časa dobro delala, ampak med tem časom se je medijska scena na splošno začela spreminjati. Nato sem šel za par let v Stop. V drugi polovici 90 let pa sem se odločil, da se posvetim področju, ki sem ga oboževal že od svojega 12. leta. Glasbi. In delam samo še v tem.

3. Kakšne ženske so ti najbolj všeč?

Rad imam bolj nežen in hkrati strasten tip žensk. Ni važno, če je črna, bela, blond... Najbolj pomembna v odnosu je zame strast, tako, kot pri vseh drugih zadevah. Enako je pomembna tudi v glasbi.

4. Pankrti... Kako si ti takrat, ko si bil še mlad fant, ki si komaj stopil v svet odraslih, gledal na vse to? Na vso to slavo, nastope itd...

V glasbi kot sem bil kot kantavtor že v gimnaziji. Drugačen sem bil od povprečja, bolj "utrgan", ni me zanimal pop svet. V tistem obdobju sem poslušal blues, folk, Rolling Stonse, Kinkse, udarno glasbo iz 60. let... Pa tudi tudi glam rock; to je David Bovie, Lou Reed, Roxy music. Tisti čas se je pojavil tudi synfo rock, pa Chuck Berrya sem zelo oboževal. Hodil sem tudi na koncerte. Prihajali smo noret pred oder in zaradi tega smo imeli zelo velike probleme z redarji. Spomnim se koncerta Johna Mayalla. Ko sem prišel k njemu na oder, so me hoteli redarji odstraniti z odra. Publika je zato dobesedno znorela in vsi so navalili na oder prizorišče. John Mayalle pa je prišel k meni in sva skupaj pela. Ker sem imel rad divjo glasbo, sem se zelo hitro navdušil tudi nad punk glasbo. V trenutku smo naredili bend in začeli igrati.

Pero v rosnih letih. Foto: fb Pankrti

5. Imeli ste tudi zelo zanimiva besedila. Če dobro pogledamo, so bila pripovedna in so imela v tistem času nek prav poseben pomen. Od kje ste črpali ideje?

Trije Pankrti smo izhajali iz FDV-ja, Fakultete za družbene vede. Ugotovili smo, da je politika v glasbi pravzaprav neizkorščena tema. Bili smo prvi v Jugoslaviji, ki smo politiko izbrali za pisanje svojih komadov in to nas je zelo zabavalo. Zelo zanimivo se je bilo postaviti nasproti enemu sistemu, ki se je zdel večen in vsi so bili samozadostni, vsi so se počutili vsevedne. Iz tega smo se malo zafrkavali in iz tega smo naredili rock´n´roll. (Definicija punka op. avtorja)

6. Kdo je bila Metka?

Metka je simbol občutij, ki niso bila ravno osrečujoča. Tudi o travmatičnih občutkih glasba ni pisala. Mi smo pa peli o tem, da se ona ne more žogat. In to je bil tudi simboličen pomen.

7. Ko ste igrali s Sokoli, ste napisali glasbo za Komedijo zmešnjav. V tistem času je bila to zelo atraktivna komedija, Jaz osebno sem jo šla gledat kar nekajkrat. Zanima me, kaj lahko poveš o njej?

To je bil zelo svojstven izziv. Vedno sem hotel ustvarjati glasbo, ki je bazirala na rock n rollu, na zabavi. Takrat sem se naveličal politike. Želel sem nek bolj hedonističen bend, ki pa še vedno provocira. Takrat je ravno razpadla Jugoslavija (Svršimo zajedno, Bitka za ranjence)...Provokativni komadi s to temo pa so ustrezali v Komedijo zmešnjav. Dobil sem ponudbo od režiserja in vsa moja besedila ter glasbo so zelo dobro sprejeli. Predstava je imela zelo velik odmev. Res pa je, da kasneje nisem dobil nobene ponudbe za teater več. Ampak s tem se nisem preveč ukvarjal, saj se je s Komedijo zmešnjav end tako spromoviral, da je bil naš drugi album Marija pomagaj zelo uspešen.

Pero Lovšin in Sokoli (1988–1993).

8. Klubi Rio, K4, FV, B51... Kje si se ti najraje zadrževal?

Najbližji mi je bil Študent, ko je Jimmy Rasta vrtel punk in reaggee party. Tam smo hodili plesat, lovit ženske in se zabavat. Bilo res super vzdušje in tudi dobra glasba. Od lokalov pa mi je bil blizu Rio, Daj dam in malo kasneje Union. Jaz sem se drugače kar zgodaj oženil, pri 26 sem imel že hčerko. Po 22. letu sem imel dosti manj časa za zafrkancijo, ker smo tudi ogromno igrali. Sicer sem šel rad ven, sem se pa v večini posvetil bendu in kasneje družini. Kot študent sem pa delal skozi vse vikende na Delu Šport, spremljal sem športne dogodke. To je bila hkrati zabava, učil sem se in kaj tudi zaslužil.

9. Kako se je pa tebi drugače zdela punk scena? Se spomniš kakega dogodka, ki je izstopal?

Takrat sem poznal zelo veliko fantov iz bendov. Veliko od njih je bilo v prvih vrstah na naših koncertih in so potem ustanovili svoje bende, kot so bili Berlinski zid, Lublanski psi, Grupa 92, Via Ofenziva itd... Z njimi smo se tudi veliko družili, dostikrat smo tudi skupaj igrali. Na naših špilih smo, recimo, vzeli bend O! kult in kasneje tudi Niet za predskupino... Ko so začele v Sloveniji rasti prve punk skupine, lahko rečem, da je vsak mesec bilo slišati kak dober singl... Potem je prišlo obdobje, ko so na Radiu Študent pojavili orto punkerji, kateri so nas proglasili za rockerje. V osemdesetih letih je imel v Ljubljani glavno besedo orto punk, kar se tiče medijev. Mi smo imeli še vedno velike koncerte, ampak nismo več bili del scene. Imeli so nas za jugoslovanski bend. Vseeno smo precej koncertirali v Hali Tivoli, v Slovanu, v Šentvidu...Vsako leto smo šli na turnejo po Jugi, šli smo v Nemčijo, igrali smo v Italiji, na Poljskem, po celi Evropi. V Sloveniji smo imeli isto koncerte. Najprej Ljubljana, potem Kranj, Škofja Loka... V Zagrebu smo bili mnogokrat. Tam smo imeli pet koncertov zaporedoma, v publiki pa je bil vedno Johnny Štulić (Azra).


10. Igral si tudi s skupino Boba Marleya. Mene zanima, kako se studijsko delo tam razlikuje od studijskega dela tukaj in kaj meniš o Jamajki.

Jamajka je središče svetovne glasbe. Da sem prišel tja, sem imel veliko srečo. Bilo je naključje, da je Brian Jobson študiral v Ljubljani. Z Jimmijem Rasto sta bila prijatelja in seveda me je tudi spoznal z njim. V nekem trenutku sem se odločil, da grem na Jamajko in sem se v 20 letih tja tudi večkrat vačal. V tistih krajih je nastal album Izlet in še nekaj singlov. Tam sem sodeloval z dvema članoma The Wailers, spremljevalne skupine Boba Marleya, pa z enim članom UB40. Brian Jobson je bil tudi izvršni producent bandov kot recimo No Doubt in osebni prijatelj Keitha Richardsa. Lahko se pohvalim, da sem igral na njegovo akustično kitaro. Bil sem v centru dogajanja. Drugače je pa zadeva v tamkajšnjih studiih isto resna, kot tukaj. Tisti, ki so po pol leta v studiu, si to lahko tudi privoščijo. Mi smo imeli recimo 10 dni, da naredimo svoje. 2 tedna smo bili tam, od tega smo se 4 dni kopali, vmes smo pa delali. Večina glasbenikov je delala zelo hitro in z občutkom in na to sodelovanje so zelo nepozabni spomini.

11. Si se s katerim od svojih glasbenih idolov srečal tudi osebno?

Spoznal sem Jella Biafra od Dead Kennedysov, ki nas je povabil na večerjo, ko so igrali v stari Gorici. Kupil je naš prvi singl Lublana je bulana v Los Angelesu. Z njimi smo bili v backstageu. Tudi z Joeyem Ramonom smo se družili en teden. Poznal je Pankrte in tudi Igorja Vidmarja... Ko so čez 2 leti zopet prišli v Ljubljano, sem bil z njimi na odru. Spoznali smo se s Sex Pistolsi, Stranglersi. Ivan Kral od Patty Smith je igral z nami na reunionu ob obletnici v Halu Tivoli in nato je šel z nami tudi na turnejo. Veliko je sodeloval z Iggy Popom, Patty Smith, z Bowiejem... Brian Hayes je producioral naš album Pesmi sprave. Sodeloval sem tudi z Anti nowhere League. Moram pa reči, da je bila scena v punk rocku je bila zelo pozitivna. Zelo se je dalo spoznavati in družiti. Ni bilo nobene vzvišenosti. Igor Vidmar je imel pri tem tudi velike zasluge, saj smo se dostikrat spoznali s temi velikimi bendi ravno preko njega.

12. Antologija tekstov Moj pogled na svet. Kako je v bistvu nastajala. Zakaj si se odločil za njeno izdajo?

V bistvu so me vabili, da bi takrat pisal avtobiografijo, ampak se mi ni ljubilo. Veliko je zadev, ki so osebne in jih nisem želel izpostavljati. Recimo, preveč punc bi lahko znorelo, ker niso vedele ena za drugo (smeh). Ravno zaradi tega se mi je knjiga tekstov z jasno zgodovinsko noto, tako, da gre po vrstnem redu in s fotografijami iz teh obdobij zdela boljša varianta. Bila zelo uspešna, sedaj je pa že drugi ponatis in je praktično ni več.

Pero s svojo antologijo tekstov "Moj pogled na svet".

13. Kako gledaš na aktualno stanje, ki se sedaj dogaja? Na vlado, na korona krizo....

Nekako se mi zdi, da človek zelo težko verjame, da je prišlo v 30 letih do take spremembe. Mi smo bili družba, ki je sita okov in socializma, ampak smo vseeno verjeli, da gremo v eno bolj socialno družbo, ki spoštuje osebno lastnino in take zadeve. Se mi pa zdi, da je preveč vračanja v obdobje stare Jugoslavije, v obdobje pred 2. svetovno vojno. Kar je katastrofa. Če se že odmikamo od SFRJ, naj nam bo vzor vsaj skandinavski tip kapitalsko varne in socialne države. Ne pa, da gremo v nek arhaičen kapitalizem, ki je zelo religiozno in ideološko usmerjen. To je tudi ene vrste zloraba volilnega sistem, ker so določene stranke izdali svoje volivce (Desus in SMC) . Prišlo je do zlorab javnega zaupanja volivcev in do nekega dogajanja, za katero ne vem, kako bi jo pravno in formalno sploh lahko upravičili. Premier pa itak dela to, kar jasno nakazuje.

Po drugi strani pa je res, da je v 30 letih tega kapitalskega razvoja vpliv novega potrošniškega pogleda na svet postal ekstremno prevladujoč. Mi smo država z največ trgovskimi centri na svetu, Kultura bivanja je katastrofa in za to ne moremo kriviti politike. Pretirana je tudi svoboda reklamiranja. Te vrednote so se tako spremenile. Še posebej nam, ki izviramo iz enega totalno drugega sistema, je to grozno. Mlajši morda tega ne občutijo tako, ampak mi smo živeli v nekih drugih vrednotah. Več je pomenilo druženje, več je pomenilo iti na zabavo, na športni dogodek, športirati.... Kult telesa je v bistvu v dandanašnjem času zelo močan, ampak bolj zaradi enih drugih ambicij. Naša družba je bila po svoje manj funkcionalna, ampak bolj sproščena. Spremenila se je klima v podjetjih. Recimo, včasih smo vsi proslavljali rojstne dneve od sodelavcev in sodelavk. Sedaj to praktično noben več ne dela. Ljudje se v soseskah ne poznajo med seboj. To je katastrofa. Smo v situaciji, ko ne moreš biti niti optimist. Čeprav recimo, sedaj lahko vidimo, kako smo Slovenci reagirali glede vprašanja vode, ko smo stopili skupaj, da nam ne prodajo še tega. Prodali so preveč. Prodali so vsa glavna podjetja. Mi smo izgubili ogromno firm, ki so zelo uspešno delale in to je katastrofa zame. Včasih so določeni tuji lastniki še boljši, ampak to ni to. Veliko je tudi zlorab. Treba je stopiti skupaj in najti eno drugačno pot. Meni so najbližje sredozemske države. Najboljše pa funkcionirajo sredozemske države in tukaj je potrebno najti neko rešitev. Nekje vmes.

Ne moremo se recimo ravnati po avstrijskem sistemu, ker imamo drugačno mentaliteto. Značilnost Balkana, kjer se tudi nahajamo, je to, da na njemu še vedno prevladujejo t.i. "mafijski klani" in to je problem tudi pri nas.

14. Kaj svetuješ mladim glasbenikom, ki komaj prihajajo na sceno? Prosim te tudi, da na kratko poveš, kaj v show businessu pomeni prilagajanje.

Mi smo bili najprej publika in to taka publika, ki se je odrekla pivu, da bi kupila ploščo. In potem si šel na koncert. Jaz sem prišel z Inter railom v Anglijo kot 18 letnik in takrat nisem spil niti enega piva, pa smo ga v Ljubljani zelo "biksali". S seboj domov sem prinesel 20 plošč, videl sem 10 koncertov in to je bilo meni bistveno. Najprej se je potrebno učiti. Tisti, ki to delajo, so zelo glasberno razgledani in se jih tudi vidi, da veliko delajo na tem. Tudi brati je potrebno, ker z branjem se učiš pisati tekste.

15. Jaz sem drugače prostovoljka v Centru Mladih Koper in preden sem šla delati ta intervju, sem malo povprašala mlade, kaj želijo vedeti. Potem je prišel eden z idejo, naj te vprašam, koliko na koncertu lahko "nosiš" alkohola.

Zmeraj manj. Včasih sem lahko spil tudi 2 buteljki ali par piv, sedaj pa sem se zelo unesel in poizkušam vse to zmanjšati.

Mojca in Pero, ena na ena: Foto: Sara Petešič

Zaključek: Hvala za izčrpen intervju. Zelo je bil zanimiv in želim ti še veliko uspehov na glasbeni poti.