"Če se že odmikamo od SFRJ, naj nam bo vzor vsaj skandinavski tip kapitalsko varne in socialne države. Ne pa, da gremo v nek arhaičen kapitalizem, ki je zelo religiozno in ideološko usmerjen. Mi smo država z največ trgovskimi centri na svetu, kultura bivanja je katastrofa in za to ne moremo kriviti politike."
Za Perota lahko rečem, da je vsestranski možakar z mnogo znanja in splošne razgledanosti ter super glasbenik in umetnik v polnem pomenu besede. O njegovi diskografiji ne bom pisala, ker jo je enostavno preveč. Le kdo ga ne pozna? Intervju je potekal v zelo sproščenem vzdušju pred nastopom na letošnjem septembrskem festivalu Kanela v Portorožu in bil je tako zelo zanimiv, da se sploh nismo mogli posloviti eden od drugega. Za Slovenski Punk Rock Portal sem intervju s Petrom Lovšinom pripravila Mojca Lubej, lepo branje vam želim!
1. Novinar, glasbenik, urednik, pa še bi lahko naštevali. Skratka, vsestranski na vseh področjih. Kako bi pa ti opisal sebe? Kdo si?
Trenutno penzionist, glasbeni in novinarski. Sem pa načeloma v muski bolj notri, kot v penzionu. Seveda je ta covid zadevo kar precej otežil, ampak v teh pol leta sem se zopet začel pojavljati tudi na odrih. Prej sem bil bolj doma.
Saj si, kot jaz vem, skozi nekaj ustvarjal tudi med covidom....
Ja, ampak vmes so bilo tudi daljše pavze, ki jih nisem vajen. Jaz sem bil 40 let navajen delati vsak vikend. Vedno sem bil navajen delati nove plošče, nove projekte, snemati, sedaj pa je ta covid bolj upočasnil zadevo. Drugače pa sem jaz že 25 let neodvisen, samostojen, po poklicu sem glasbenik.
2. Kako se je odvijala tvoja novinarska pot? Kaj lahko poveš o reviji Private, ki je bila prva pornografska revija v Sloveniji?
Urejanje revije Private je prišlo sredi mojega novinarskega obdobja in je bila moja četrta novinarska služba. Najprej sem bil urednik nekega glasila, ki je bil bolj kmečke narave, Nove brazde. Vmes sem skozi delal na Delu Šport. To delo je bilo konstantno, vleklo se je že od študentskega obdobja. Ko pa se je delovno mesto sprostilo, sem dobil tam tudi zaposlitev in sem bil na mestu novinarja celih pet let, od leta 1984 do 1989. Potem sem dobil povabilo za revijo Teleks. To je bil ene vrste napredek. Predvsem je bilo malo lažje delo, že zaradi tega, ker je bil to tednik. Pokrival sem šport, erotiko in glasbo in sem se počutil zares svobodnega. Ko so Teleks ukinili, so mi ponudili, da naredim eno porno revijo. Takrat je namreč začela medijska svoboda in tržišče je hlepelo po erotiki. Tako se je začelo moje urednikovanje pri reviji Private. Le-ta je bila kar velik boom ter zelo dober zaslužek. Dokler je bil odprt jugoslovanski trg, je bilo super, ko pa se je zaprl, je bilo kar precej hitro vsega konec, ker je bil slovenski trg premajhen za tovrstno revijo. Majhen trg je prinesel nove značilnosti kulturnega življenja, na splošno tudi v glasbi. Vse se je zožalo. Ampak glede na to, da sem takrat imel že kar dobro solo kariero, pa tudi kariero s Sokoli, meni ni bil problem. Med tem časom sem urejal še eno revijo za kulturo rock n rolla, Grom, ki je nekaj časa dobro delala, ampak med tem časom se je medijska scena na splošno začela spreminjati. Nato sem šel za par let v Stop. V drugi polovici 90 let pa sem se odločil, da se posvetim področju, ki sem ga oboževal že od svojega 12. leta. Glasbi. In delam samo še v tem.
3. Kakšne ženske so ti najbolj všeč?
Rad imam bolj nežen in hkrati strasten tip žensk. Ni važno, če je črna, bela, blond... Najbolj pomembna v odnosu je zame strast, tako, kot pri vseh drugih zadevah. Enako je pomembna tudi v glasbi.
4. Pankrti... Kako si ti takrat, ko si bil še mlad fant, ki si komaj stopil v svet odraslih, gledal na vse to? Na vso to slavo, nastope itd...
V glasbi kot sem bil kot kantavtor že v gimnaziji. Drugačen sem bil od povprečja, bolj "utrgan", ni me zanimal pop svet. V tistem obdobju sem poslušal blues, folk, Rolling Stonse, Kinkse, udarno glasbo iz 60. let... Pa tudi tudi glam rock; to je David Bovie, Lou Reed, Roxy music. Tisti čas se je pojavil tudi synfo rock, pa Chuck Berrya sem zelo oboževal. Hodil sem tudi na koncerte. Prihajali smo noret pred oder in zaradi tega smo imeli zelo velike probleme z redarji. Spomnim se koncerta Johna Mayalla. Ko sem prišel k njemu na oder, so me hoteli redarji odstraniti z odra. Publika je zato dobesedno znorela in vsi so navalili na oder prizorišče. John Mayalle pa je prišel k meni in sva skupaj pela. Ker sem imel rad divjo glasbo, sem se zelo hitro navdušil tudi nad punk glasbo. V trenutku smo naredili bend in začeli igrati.
5. Imeli ste tudi zelo zanimiva besedila. Če dobro pogledamo, so bila pripovedna in so imela v tistem času nek prav poseben pomen. Od kje ste črpali ideje?
Trije Pankrti smo izhajali iz FDV-ja, Fakultete za družbene vede. Ugotovili smo, da je politika v glasbi pravzaprav neizkorščena tema. Bili smo prvi v Jugoslaviji, ki smo politiko izbrali za pisanje svojih komadov in to nas je zelo zabavalo. Zelo zanimivo se je bilo postaviti nasproti enemu sistemu, ki se je zdel večen in vsi so bili samozadostni, vsi so se počutili vsevedne. Iz tega smo se malo zafrkavali in iz tega smo naredili rock´n´roll. (Definicija punka op. avtorja)
6. Kdo je bila Metka?
Metka je simbol občutij, ki niso bila ravno osrečujoča. Tudi o travmatičnih občutkih glasba ni pisala. Mi smo pa peli o tem, da se ona ne more žogat. In to je bil tudi simboličen pomen.
7. Ko ste igrali s Sokoli, ste napisali glasbo za Komedijo zmešnjav. V tistem času je bila to zelo atraktivna komedija, Jaz osebno sem jo šla gledat kar nekajkrat. Zanima me, kaj lahko poveš o njej?
To je bil zelo svojstven izziv. Vedno sem hotel ustvarjati glasbo, ki je bazirala na rock n rollu, na zabavi. Takrat sem se naveličal politike. Želel sem nek bolj hedonističen bend, ki pa še vedno provocira. Takrat je ravno razpadla Jugoslavija (Svršimo zajedno, Bitka za ranjence)...Provokativni komadi s to temo pa so ustrezali v Komedijo zmešnjav. Dobil sem ponudbo od režiserja in vsa moja besedila ter glasbo so zelo dobro sprejeli. Predstava je imela zelo velik odmev. Res pa je, da kasneje nisem dobil nobene ponudbe za teater več. Ampak s tem se nisem preveč ukvarjal, saj se je s Komedijo zmešnjav end tako spromoviral, da je bil naš drugi album Marija pomagaj zelo uspešen.
8. Klubi Rio, K4, FV, B51... Kje si se ti najraje zadrževal?
Najbližji mi je bil Študent, ko je Jimmy Rasta vrtel punk in reaggee party. Tam smo hodili plesat, lovit ženske in se zabavat. Bilo res super vzdušje in tudi dobra glasba. Od lokalov pa mi je bil blizu Rio, Daj dam in malo kasneje Union. Jaz sem se drugače kar zgodaj oženil, pri 26 sem imel že hčerko. Po 22. letu sem imel dosti manj časa za zafrkancijo, ker smo tudi ogromno igrali. Sicer sem šel rad ven, sem se pa v večini posvetil bendu in kasneje družini. Kot študent sem pa delal skozi vse vikende na Delu Šport, spremljal sem športne dogodke. To je bila hkrati zabava, učil sem se in kaj tudi zaslužil.
9. Kako se je pa tebi drugače zdela punk scena? Se spomniš kakega dogodka, ki je izstopal?
Takrat sem poznal zelo veliko fantov iz bendov. Veliko od njih je bilo v prvih vrstah na naših koncertih in so potem ustanovili svoje bende, kot so bili Berlinski zid, Lublanski psi, Grupa 92, Via Ofenziva itd... Z njimi smo se tudi veliko družili, dostikrat smo tudi skupaj igrali. Na naših špilih smo, recimo, vzeli bend O! kult in kasneje tudi Niet za predskupino... Ko so začele v Sloveniji rasti prve punk skupine, lahko rečem, da je vsak mesec bilo slišati kak dober singl... Potem je prišlo obdobje, ko so na Radiu Študent pojavili orto punkerji, kateri so nas proglasili za rockerje. V osemdesetih letih je imel v Ljubljani glavno besedo orto punk, kar se tiče medijev. Mi smo imeli še vedno velike koncerte, ampak nismo več bili del scene. Imeli so nas za jugoslovanski bend. Vseeno smo precej koncertirali v Hali Tivoli, v Slovanu, v Šentvidu...Vsako leto smo šli na turnejo po Jugi, šli smo v Nemčijo, igrali smo v Italiji, na Poljskem, po celi Evropi. V Sloveniji smo imeli isto koncerte. Najprej Ljubljana, potem Kranj, Škofja Loka... V Zagrebu smo bili mnogokrat. Tam smo imeli pet koncertov zaporedoma, v publiki pa je bil vedno Johnny Štulić (Azra).
10. Igral si tudi s skupino Boba Marleya. Mene zanima, kako se studijsko delo tam razlikuje od studijskega dela tukaj in kaj meniš o Jamajki.
Jamajka je središče svetovne glasbe. Da sem prišel tja, sem imel veliko srečo. Bilo je naključje, da je Brian Jobson študiral v Ljubljani. Z Jimmijem Rasto sta bila prijatelja in seveda me je tudi spoznal z njim. V nekem trenutku sem se odločil, da grem na Jamajko in sem se v 20 letih tja tudi večkrat vačal. V tistih krajih je nastal album Izlet in še nekaj singlov. Tam sem sodeloval z dvema članoma The Wailers, spremljevalne skupine Boba Marleya, pa z enim članom UB40. Brian Jobson je bil tudi izvršni producent bandov kot recimo No Doubt in osebni prijatelj Keitha Richardsa. Lahko se pohvalim, da sem igral na njegovo akustično kitaro. Bil sem v centru dogajanja. Drugače je pa zadeva v tamkajšnjih studiih isto resna, kot tukaj. Tisti, ki so po pol leta v studiu, si to lahko tudi privoščijo. Mi smo imeli recimo 10 dni, da naredimo svoje. 2 tedna smo bili tam, od tega smo se 4 dni kopali, vmes smo pa delali. Večina glasbenikov je delala zelo hitro in z občutkom in na to sodelovanje so zelo nepozabni spomini.
11. Si se s katerim od svojih glasbenih idolov srečal tudi osebno?
Spoznal sem Jella Biafra od Dead Kennedysov, ki nas je povabil na večerjo, ko so igrali v stari Gorici. Kupil je naš prvi singl Lublana je bulana v Los Angelesu. Z njimi smo bili v backstageu. Tudi z Joeyem Ramonom smo se družili en teden. Poznal je Pankrte in tudi Igorja Vidmarja... Ko so čez 2 leti zopet prišli v Ljubljano, sem bil z njimi na odru. Spoznali smo se s Sex Pistolsi, Stranglersi. Ivan Kral od Patty Smith je igral z nami na reunionu ob obletnici v Halu Tivoli in nato je šel z nami tudi na turnejo. Veliko je sodeloval z Iggy Popom, Patty Smith, z Bowiejem... Brian Hayes je producioral naš album Pesmi sprave. Sodeloval sem tudi z Anti nowhere League. Moram pa reči, da je bila scena v punk rocku je bila zelo pozitivna. Zelo se je dalo spoznavati in družiti. Ni bilo nobene vzvišenosti. Igor Vidmar je imel pri tem tudi velike zasluge, saj smo se dostikrat spoznali s temi velikimi bendi ravno preko njega.
12. Antologija tekstov Moj pogled na svet. Kako je v bistvu nastajala. Zakaj si se odločil za njeno izdajo?
V bistvu so me vabili, da bi takrat pisal avtobiografijo, ampak se mi ni ljubilo. Veliko je zadev, ki so osebne in jih nisem želel izpostavljati. Recimo, preveč punc bi lahko znorelo, ker niso vedele ena za drugo (smeh). Ravno zaradi tega se mi je knjiga tekstov z jasno zgodovinsko noto, tako, da gre po vrstnem redu in s fotografijami iz teh obdobij zdela boljša varianta. Bila zelo uspešna, sedaj je pa že drugi ponatis in je praktično ni več.
13. Kako gledaš na aktualno stanje, ki se sedaj dogaja? Na vlado, na korona krizo....
Nekako se mi zdi, da človek zelo težko verjame, da je prišlo v 30 letih do take spremembe. Mi smo bili družba, ki je sita okov in socializma, ampak smo vseeno verjeli, da gremo v eno bolj socialno družbo, ki spoštuje osebno lastnino in take zadeve. Se mi pa zdi, da je preveč vračanja v obdobje stare Jugoslavije, v obdobje pred 2. svetovno vojno. Kar je katastrofa. Če se že odmikamo od SFRJ, naj nam bo vzor vsaj skandinavski tip kapitalsko varne in socialne države. Ne pa, da gremo v nek arhaičen kapitalizem, ki je zelo religiozno in ideološko usmerjen. To je tudi ene vrste zloraba volilnega sistem, ker so določene stranke izdali svoje volivce (Desus in SMC) . Prišlo je do zlorab javnega zaupanja volivcev in do nekega dogajanja, za katero ne vem, kako bi jo pravno in formalno sploh lahko upravičili. Premier pa itak dela to, kar jasno nakazuje.
Po drugi strani pa je res, da je v 30 letih tega kapitalskega razvoja vpliv novega potrošniškega pogleda na svet postal ekstremno prevladujoč. Mi smo država z največ trgovskimi centri na svetu, Kultura bivanja je katastrofa in za to ne moremo kriviti politike. Pretirana je tudi svoboda reklamiranja. Te vrednote so se tako spremenile. Še posebej nam, ki izviramo iz enega totalno drugega sistema, je to grozno. Mlajši morda tega ne občutijo tako, ampak mi smo živeli v nekih drugih vrednotah. Več je pomenilo druženje, več je pomenilo iti na zabavo, na športni dogodek, športirati.... Kult telesa je v bistvu v dandanašnjem času zelo močan, ampak bolj zaradi enih drugih ambicij. Naša družba je bila po svoje manj funkcionalna, ampak bolj sproščena. Spremenila se je klima v podjetjih. Recimo, včasih smo vsi proslavljali rojstne dneve od sodelavcev in sodelavk. Sedaj to praktično noben več ne dela. Ljudje se v soseskah ne poznajo med seboj. To je katastrofa. Smo v situaciji, ko ne moreš biti niti optimist. Čeprav recimo, sedaj lahko vidimo, kako smo Slovenci reagirali glede vprašanja vode, ko smo stopili skupaj, da nam ne prodajo še tega. Prodali so preveč. Prodali so vsa glavna podjetja. Mi smo izgubili ogromno firm, ki so zelo uspešno delale in to je katastrofa zame. Včasih so določeni tuji lastniki še boljši, ampak to ni to. Veliko je tudi zlorab. Treba je stopiti skupaj in najti eno drugačno pot. Meni so najbližje sredozemske države. Najboljše pa funkcionirajo sredozemske države in tukaj je potrebno najti neko rešitev. Nekje vmes.
Ne moremo se recimo ravnati po avstrijskem sistemu, ker imamo drugačno mentaliteto. Značilnost Balkana, kjer se tudi nahajamo, je to, da na njemu še vedno prevladujejo t.i. "mafijski klani" in to je problem tudi pri nas.
14. Kaj svetuješ mladim glasbenikom, ki komaj prihajajo na sceno? Prosim te tudi, da na kratko poveš, kaj v show businessu pomeni prilagajanje.
Mi smo bili najprej publika in to taka publika, ki se je odrekla pivu, da bi kupila ploščo. In potem si šel na koncert. Jaz sem prišel z Inter railom v Anglijo kot 18 letnik in takrat nisem spil niti enega piva, pa smo ga v Ljubljani zelo "biksali". S seboj domov sem prinesel 20 plošč, videl sem 10 koncertov in to je bilo meni bistveno. Najprej se je potrebno učiti. Tisti, ki to delajo, so zelo glasberno razgledani in se jih tudi vidi, da veliko delajo na tem. Tudi brati je potrebno, ker z branjem se učiš pisati tekste.
15. Jaz sem drugače prostovoljka v Centru Mladih Koper in preden sem šla delati ta intervju, sem malo povprašala mlade, kaj želijo vedeti. Potem je prišel eden z idejo, naj te vprašam, koliko na koncertu lahko "nosiš" alkohola.
Zmeraj manj. Včasih sem lahko spil tudi 2 buteljki ali par piv, sedaj pa sem se zelo unesel in poizkušam vse to zmanjšati.
Zaključek: Hvala za izčrpen intervju. Zelo je bil zanimiv in želim ti še veliko uspehov na glasbeni poti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar