Reportaža: The Pixies navdušili v Zagrebu

V soboto, 27. 8. 2022 se je na dvorišču zagrebškega velesejma zgodil prav poseben dogodek. Tla sta kar pošteno zatresli bostonska skupina The Pixies ter njena predskupina iz Manchestra The Slow Show.

The Slow Show je na sceni že od leta 2010. Njihovo igranje me spominja na Lou Reeda, to pa zato, ker ima pevec zelo podoben glas. Glede na žanr, ki ga igrajo, se tudi trudijo izpasti kot on. Všeč mi je bilo, ker je bil na odru klavir, na katerega je igral klaviaturist skupine. Igrali so kar nekaj časa in imajo precej materiala. So pa imeli smolo, kajti sredi koncerta se je ulil dež in ljudje so se umaknili v varno zavetje. Le peščica jih je vztrajala pred odrom. Fantje so dali vse od sebe, ampak mene nekako niso prepričali. Manjkala jim je tista živost, ki jo imajo skupine na odru. Pri njih pa mi je vse delovalo nekako mrtvo in brezizrazno. Premalo jih poznam, da bi ocenjevala, ker morda je ravno to fora njihovega nastopanja, ampak jaz osebno imam raje nekaj bolj dinamičnega in energičnega. So pa morda komu drugemu polepšali dan.

The Pixies pa je kultna skupina, ki je svoje lovke zelo elegantno razpredla v osemdesetih letih in veljala za eno najboljših in najodmevnejših alternativnih glasbenih skupin tistega časa. Sedaj deluje v zasedbi: Black Francis, frontman skupine, vokal in kitara, Joey Santiago, kitara, David Lovering, bobnar in Paz Lenchantin, basistka, violinistka in vokalistka. Skupino smo v osemdesetih poslušali vsi, ki smo bili malo drugače glasbeno naravnani. Tukaj ni bilo vprašanja, če smo bili po opredelitvi rockerji, metalci, punkerji, darkerji… To pa verjetno zaradi tega, ker ima skupina v svojih skladbah vse žanre zgoraj omenjenih stilov glasbe. Vsi te žanri so v komadih zapakirani v nek svojstven način, ki ga lahko naredijo samo oni. Še preden so začeli igrati, se je vreme zjasnilo. Prenehalo je deževati in pred odrom se je nabralo ogromno ljudi. Takoj sem začutila, da so glasbeniki, ko so prišli na oder, neobremenjeni, da izkazujejo tisto ljubezen do svoje glasbe, ki bi ga moral vsak.

Všeč mi je, da so jih prišle poslušati različne starostne skupine. Bili so ljudje srednjih let, prav tako pa tudi mladina, ki ceni dobro glasbo. Že s prvimi takti so ljudi spravili na noge. Igrali so mešane komade. Nekaj jih je bilo tistih začetnih, pa nekaj njihovih največjih hitov, kot so recimo Where is my mind, Here comes your men, Monkey goes to heaven itd… Predstavili pa so tudi najnovejši album Doggerel, ki bo izšel konec septembra 2022. Najbolj veličasten trenutek je bil, ko smo vsi prisotni prepevali njihov komad Where is my mind in pri tem maksimalno uživali.

 

Skupina je pri igranju zelo malo besedno komunicirala s publiko. Tako je imela čas predstaviti več svojih pesmi in morda to niti ni bilo tako slabo.

Ta koncert bi se moral odviti še pred korono, pa je bil očitno sedaj čas. Hvala INmusic festival, ki mi je omogočil ogled in jih povabil v Zagreb.

Piše/foto: Mojca Lubej