Nea boi nula je mariborski trio, ki je na punk rock sceni zadnje čase precej aktiven... Posneli so nov album, lotili so se dokumentarnega filma, izdali glasbene videje itd... Imajo kar precej dolgo glasbeno kilometrino, kajti to so fantje, ki so v preteklosti nastopali tudi po drugih glasbenih bendih. V novembru so v Mariboru nastopili z Ano Pupedan, gostovali pa so tudi v Srbiji. Kar na mestu je, da smo z njimi spregovorili nekaj besed. Prijetno branje, med prebiranjem pa priporočamo kakšen štikl iz svežega albuma "Realnosti ni". Na vprašanja so skupaj odgovarjali člani Bojan, Andrej in Said.
1. Od kod vam ideja za ime benda? Kako je nastala?
“Nea je mariborski izraz, ki se uporablja v zvezah: nea nori, nea gnjavi, nea bluzi, nea seri, nea zijaj, nea tuli in tako dalje, ampak to tako večina ve. Mi smo NEA boi nula, kar pomeni: ne bodi ničla.”
2. Kdo ste Nea Boi Nula? Opišite se v nekaj besedah?
“Andrej, Said in Bojan smo bili nekaj časa skupaj v bendu CZD - Center za dehumanizacijo, sodelovali pa smo tudi v bendih Butli, Rukola, Direktna akcija, Blutwurst in Onslow. Od 2018 smo Nea.”
3. Igrali ste na festivalu v Nemčiji. Kako vam je bilo? Kako se je nastop na festivalu razlikoval od nastopov pri nas?
“Nemci dobro sprejmejo nore bende, kakršni smo Slovenci. Naša glasba je namreč precej samosvoja, ne glede na žanr in je odigrana s toliko igrivosti in energije, da ji radi prisluhnejo. Zanimiv jim je tudi slovenski libertaren pogled na življenje. Fascinirata jih naša sproščenost in širina in nenazadnje tudi to, da razumemo in govorimo nemško.”
4. Pojete v različnih jezikih. Zasledila sem srbohrvaščino, nemščino, slovenščino ... Zakaj ste se odločili za tak pristop?
“Večinoma seveda pojemo v slovenščini, vendar imamo tudi album Ovakvi kao mi/ Takšni kao mi, na katerem so pesmi v jugoslovanskih oziroma južnoslovanskih jezikih. Na njej je veliko takšnih komadov, ki jih radi igramo, kot je tisti z refrenom:
Če bi kdaj umrl, čeprav vem, da ne bom, mi ne prižigajte sveč in ne ugašajte muzike. V nemščini pojemo staro pesem Gedanken sind frei, ki so je v nemško govorečih in v njim priključenih slovanskih deželah peli tisti, ki so hlepeli po svobodi. Imamo še eno pesem v avstrijski štajerščini za primer, če bi nas v ostalih delih države razumeli. Nimamo pa nobene pesmi v angleščini. Kaj bomo glede tega storili, še ne vemo.”
“Začeli smo tako, da smo prijatelje povabili sem, oni nas k njim. Po izdanem albumu smo s tekstopisci iz Hrvaške, BiH, Srbije in Makedonije navezali karveliko stikov. Nastopali smo v klubih z manj obiskovalci in tudi na velikih festivalih z veliko občinstva. Najbolj izjemna izkušnja je bila, ko smo bili na turneji predskupina vrhunski beograjski skupini Dža ili bu. Na koncert je prišlo veliko ljudi in vzpostavili smo ogromno novih poznastev.”
6. Sodelujete tudi z založbo KUKU, kjer ste izdali novi album. Ko sem ga poslušala, se mi je zdelo, kot da so komadi med seboj povezani. Ga lahko predstavite našim potencialnim poslušalcem?
“Zadnji album se imenuje Realnosti ni. Postavljen je v današnji čas, ko se politiki kregajo o tem, kaj je res in kaj ne in nikoli ne pridejo do sklepa, ljudje pa jim sledijo kot ovce. Tako neumnega obdobja, kot je sedaj, v zgodovini še ni bilo. Zdi se nam zelo samodestruktivno in škodljivo. Naše mnenje je, da naj se hudobni potolčejo med seboj, ostale naj pa pustijo pri miru. Pesmi na albumu so povezane druga z drugo. Zaigrali smo jih na način, ki nam je blizu, kot čutimo, da je treba, kot znamo, kot nam je všeč. Ne obremenjujemo se niti z žanri niti s trendi, saj svojih punkovkih korenin ne moremo in nočemo skriti. Ne kompliciramo niti v življenju in niti v glasbi. KUKU pa je klub ustvarjalcev kulture v Mariboru, ki ga vodi Peter Andrej, naš prijatelj z veliko idejami, z velikim srcem in s kitaro, ki mu jo zavidamo. On že dvajset let vodi Kantfest, projekt Združene države poezije, kjer človek sreča širokoglede ljudi iz vse Evrope, in pomaga pri založništvu.”
7. Posneli ste tudi glasbeni film. Lahko poveste nekaj besed o tem?
“Posneli smo dokumentarec NEA, vzpon in palec fenomena, s posnetki nastopov v Nemčiji. Temu smo dodali nekaj zaigranih prizorov. S prijatelji smo sedeli na vrtu gostilne in snemali tisto, kar je kdo zanimivega povedal, tudi zanimive ljudi, ki so slučajno prišli mimo in bili pripravljeni na zajebancijo. Dodali smo tudi nekaj svojih spominov in izjave prijateljev znancev in poznavalcev glasbe o fenomenu benda, ki mu je bolj pomembno prijateljstvo kot karkoli iz tako imenovanega glasbenega posla. Slednjega niti ne poznamo, kako deluje.”
8. Kako bi opredelili svoj glasbeni žanr?
“Glupunk ali tako nekako... Mi smo v glavnem punkovski naivci, arhaični ko mumija v Gizi, a zelo zajebani, ker vsega ne moremo prežvekati, kaj šele prebaviti in igrati. V preteklosti smo se hvalili, da igramo prerock, kar naj bi aludiralo na presežnike, in še marikaj, vsega se niti ne spomnimo. Bolj pomembno je, da lahko vsak pri nas na koncertih in po njih preveri, kaj smo. Samo reče naj, da nam je zelo podoben ali da noče imeti z nami nič, ker je povsem drugačen, nam je vseeno. Če pa mu v očeh nekaj posebnega piše, ima veliko šans, da ob nas veselo preživi, bo pogovor zanimiv. Če si kdo izmisli predalček, v katerega bi nas vtaknil, in si to iskreno želi razglasiti, bomo rekli, da ima prav.”
9. Kakšna je vaša povezava s Pekarno?
“Pekarno bi mariborski župan rad preselil, jo naredil jalovo, ji vzel avtonomijo, in to je treba preprečiti. Pekarna je pravi Maribor, tam so tisti, s katerimi se imamo kaj pogovarjati. V Gustafu smo posneli live album v korona času. Če si lačen muzike, idi v Pekarno. Če si lačen pogovora, idi v Pekarno. Če iščeš somišljenike za kakršnokoli ustvarjalnost, jih boš našel v Pekarni. Če iščeš širino, idi v Pekarno.”
10. Kako gledate na to, kar se zadnje čase dogaja po svetu?
“Voditelji nas potiskajo iz krize v krizo, zdaj celo odkrito v tretjo svetovno vojno.”
Intervju je pripravila Mojca Lubej.
Ni komentarjev:
Objavite komentar