Broken Lock so skupina, ki je nastala leta 1995. Med tem časom se je na sceni marsikaj spremenilo, oni pa še vedno igrajo. Izdali so pet albumov, žanrsko pa so precej raznoliki, svojo razgibanost pa tudi sami težko opredelijo. Pred kratkim so imeli krajšo turnejo po Sloveniji. Prišli so tudi v Mladinski center v Kopru, kjer je nastal ta intervju. Zasedbo sestavljata kitarista Rihard in Janez, ki sta zadolžena tudi za vokal, Marko na basu, Julij na bobnih, Jure sonus (zvok, efekti). Pogovarjali smo se z Janezom Weissem in Rihardom Župančičem, ki obenem vabita na koncerte v Ribnico (25. marec), Kranj (15. april) in Kostanjek pri Krškem (20. maj).
1. Zanima nas, kaj ima razbita ključavnica skupnega s člani Broken Lock?
Janez: Bilo je poleti leta 1995 in z bendom smo se zbrali pred klubom MKK v Črnomlju. Na vratih kluba sta bili dve ključavnici, mi pa smo imeli samo en ključ. Prvo ključavnico smo odprli, drugo pa zlomili. Takrat smo se tudi poimenovali Broken lock, Zlomljena ključavnica. To ime se je sčasoma pretopilo v naš stil igranja, ker imamo v komadih en kup nepravilnosti, naglih sprememb in tako dalje.
2. Kako bi opisali svoje delo?
Rihard: S tem vprašanjem smo imeli težave že od zmeraj. V bendu poslušamo precej različno glasbo. Na začetku je bil velik vpliv stoner rocka, ampak ne klasičnega. Vedno so nas pritegnile nekonvencionalne forme. V časih našega najstništva je bila na vseh koncertih, ki smo jih obiskali, vedno ista finta: trije akordi in galama. Z eno besedo: HC. Kar je super in the best, ampak nas so zanimale bolj druge zadeve, kot so rifaže in podobno. Ko smo začeli resno delati, smo se, zaradi te različnosti, pred vsakim novim albumom dogovorili, v katero smer bomo šli z njim.
3. Kakšna je vaša žanrska operdelitev?
Janez: Že od nekdaj iščemo svojo formo, saj želimo integrirati tehnične značilnosti z izraznostjo. Vedno se poigravamo z idejo in kamor jo odnese, je v redu. Pri nas ni tako: Ja, tega pa ne bi igrali, ker mi igramo recimo HC. Smo mnenja, da tudi, če je nek reagee, tudi nek dub element, se ga lahko integrira. Če boste brskali po internetu, boste videli, da nas uvrščajo v različne žanre, s čimer pa se mi ne strinjamo. Ker igramo 28 let, smo doživeli že vso glasbo: elektroniko, metal, nu metal, stoner rock, skratka, ni da ni.
Rihard: To je tako. Nekaj ti je všeč in tisto želiš integrirati v glasbo, ki jo ustvarjaš.
Janez: Naša ideja je, da ima vsak riff svojo zgodbo. Ti ta značaj poizkušaš odkriti, pri tem pa ustvarjaš kontraste, ki ga bodo poudarili. Nagnjeni smo k temu, da iščemo neke glasbene ekstreme in operiramo z njimi.
4. Kaj želite sporočiti ljudem s pesmimi, ki jih izvajate?
Rihard: Eni teksti so angažirani čisto družbeno, drugi so dosti bolj osebni.
Janez: Daš neko kritiko, daš nek opis nečesa, daš moment vožnje v avtu. Iščeš neke momente.
Rihard: Načeloma v teh časih ni težko biti jezen, pa kritizirati, ker vse stvari gredo v neke čudne smeri.
5. Igrali ste na zadnjem Novem Rocku. Kakšni so bili vaši občutki?
Janez: Sijajni. Prvič je to, da smo bend, ki igra po klubih. Takrat smo pa kar nenadoma igrali na malo večjem odru. Bil velik stage, nam pa se je zdelo, kot da smo ful majhni. To je bilo davno, spomini pa so še vedno odlični. Kaj naj rečem.. Super občutek!
6. Na katerih festivalih ste še nastopali in kje?
Rihard: Nastopali smo na Kolpa festu, na Trnfestu ter na drugih klasikah v Sloveniji.
7. Za vami je peti album ´Postmodern songs´. Kaj nama lahko poveste o tem?
Janez: Na naše peto dete smo zelo ponosni. Morda smo se na tem albumu vrnili v vode, v katerih smo ustvarjali prej. Vmes nas je namreč malo odneslo v eksperimentiranje.
Rihard: Posnetke smo naredili tik pred kovidom. Dve leti je album kar ležal. Sedaj nam je čisto zares lepo hoditi naokoli in jih predstavljati.
8. Za seboj imate kar precej dolg staž. Na sceni ste že od leta 1995. Zanima me, kaj se je med tem časom spremenilo.
Janez: Vse. Generacije organizatorjev, s katerimi smo pričeli, lahko jim rečemo tudi staroste slovenske scene, ne delujejo več. Nekaj jih, na žalost, tudi ni več med nami. Imeli smo priložnost opazovati, kako se je klubovska scena spreminjala. Od polnih klubov v devetdesetih, do kriz v začetnih dvatisočih, do tega sedaj, ko se nam zdi, da se zadeva zopet počasi vzpostavlja. Tudi bendi, s katerimi igramo, so se spremenili. Mi smo veliko igrali z Ego Malfunction in z ostalimi skupinami, ki so bile aktivne, ko smo začeli. Sedaj pa je čisto neka druga scena. Internet je dal nekaj zelo dobrih prednosti, ki jih prej nismo imeli, po drugi strani pa je bila scena prej na neki drugi način bolj razburljiva, kot je sedaj.
9. Opažamo, da imate neke zelo zanimive videospote. Od kje ideje?
Rihard: Ideje načeloma prepuščamo ljudem, ki nam spote režirajo. Damo sicer neke smernice, ampak ni nujno, da se tega držijo. Za komad Two faces smo recimo želeli imeti video, kjer igramo. Nam je bilo to vedno zakomplicirano. Najprej se je potrebno odločiti, za kateri komad bomo snemali video, potem komu dati, koliko investirati in tako dalje.
10. Izdali ste tudi vinilko. V teh časih je njena izdaja kar malo prestižna zadeva. Zanima me, kako ste se odločili za to?
Janez: Ravno pred kratkim sem poslušal precej zanimivo oddajo o tem. V njej je bilo rečeno, da vinilke pravzaprav predstavljajo 49 procentov fizičnih nosilcev. Res je, da je relativno visok produkcijski strošek, ampak se jo splača narediti. Obstaja še veliko ljudi, ki cenijo to vrsto zapisov. Vinilka je po mojem mnenju nek fizični nosilec, ki ima svoj čar. Ker je plošča velika, pride do izraza tudi art, ki je na njej, kar je eden izmed precej pomembnih dejavnikov.
Rihard: Jaz, recimo, sem eden od navdušencev nad vinilom. Imam precej veliko zbirko. Na kateri koli koncert, kamor grem in prodajajo plošče benda, jo načeloma vedno kupim.
11. Kaj vam pomeni kompilacija Punk Rock Val 22 na katero ste bili uvrščeni in ki na posluh ponuja zbrane domače alternativne ustvarjalce?
Janez: Pozdravljamo, da se te stvari delajo. Spominja me na kakšne starejše prakse, recimo na ´No border jam´ kompilacijo ter na druge, s katerimi smo v preteklosti živeli. To je super poklon sceni.
12. Ali v Sloveniji po vašem alternativa lahko preživi?
Janez: Preživi lahko. Stvar je samo v tem, kako se bo, kot vedno, oblikovala. Samonikla prizorišča, kakršna so bila včasih, so nadomestili mladinski centri. Koliko bodo le-ti lahko furali neko neodvisno politiko in producirali ter podpirali sceno, toliko bo pač ta scena živa. Seveda bodo pa vedno tudi old school placi, kjer se še vedno dogaja. Pred kratkim smo obiskali tak čudovit prostor v Goriških Brdih (Strelišče). Če je to prihodnost, je lepa.
Rihard: Vredu je, da klubi zopet živijo. Tudi recimo pri nas v Črnomlju ima MKK nek podmladek, ki fura program in to je zelo lepo videti. Včasih smo bili tam tudi mi zelo aktivni. Všeč nam je tudi, da koncertni prostori še živijo in da se v njih nekaj dogaja. V Koper smo se vrnili po veliko letih.
13. Če bi bili vsemogočni, kaj na svetu bi spremenili? Kaj vas najbolj moti?
(smeh) Janez: A kaj nas moti, da se dogaja.. Hm, čakaj (smeh)... Tako bom rekel. V tej fazi življenja, kot sem jaz, nisi več utopik. Skušaš biti kar realist.
Rihard: Jaz bi rad več resnice. Ne toliko nekega dreka, ki se nam ga futra iz vseh možnih kanalov in manipulacij s samo resnico.
Janez: Osnova je malo manj plastičnih vrečk. Poslušajte naš album in vam bo jasno, kaj sem s tem želel povedati.
Intervju sta pripravila Mojca Lubej in Luka Petešič.
Ni komentarjev:
Objavite komentar