Skupina Clockwork Psycho deluje na glasbeni sceni že od leta 2011. Med svojim dolgoletnim udejstvovanjem je nastopala s kar veliko znanimi bendi, med drugim tudi z G.B.H. lani na Metelkovi. Izdane ima tri albume in EP, ki nas zapeljejo na področje psychobilly in punk rock zvočne ekstaze.
V svojem dolgoletnem delu so člani marsikaj doživeli in odločili so se, da bodo trenutke delili tudi z nami. Skupino sestavljajo Lilith Clockwork (kontrabas, vokal), Jure Lenarčič (ritem kitara, vokal), Urban Logar (solo kitara, back vokal) in Marko Valant (bobni, vokal). 18. marca smo jih ujeli na nastopu v mladinskem centru v Kopru, kjer so igrali skupaj s Spy Abuse. Nastal je intervju.
1. Po internetu kroži prav posebna zgodba o pošasti, ki poje vse, kar leze in gre. Kako je ta pošat nastala?
Lilith: Naš solo kitarist ima talente za zgodbe in za dolgovezenje. Potrebovali smo nek opis benda, ki bi bil malo bolj popoln in ker pač on ne zna napisati v stilu "bend je bil ustanovljen leta 2011, je vse to zapakiral v pošast in naredil celo zgodbo iz tega.
2. Zakaj takšno ime? Clockwork Psycho?
Lilith: Meni je ena najljubših knjig Clockwork Orange. Ker je psychobilly zvrst, ki jo igramo, smo nekako združili clockwork in psycho skupaj in je nastalo, kar je nastalo.
3. Zakaj ste se odločili za psychobilly glasbo?
Lilith: Vsi nekako izviramo iz punka in vsak od nas je že pred nastankom skupine igral v drugih punk bendih. Osnova za ustvarjanje nam je bila punk in oi!, kar smo nekako združili z rock'n'rollom. Na začetku se mi zdi, da smo igrali bolj punk s kontrabasom, sedaj pa zadeva dobiva pravi pridih, ki smo ga želeli ustvariti. Na tem mestu se moram zahvaliti novim članom, še posebej Juretu, ki je v naš bend prinesel prav nekaj posebnega.
4. Kakšno glasbo poslušate v bendu v prostem času?
Lilith: To pa zelo različno. Jaz osebno sem zelo velik fan punka in rockabillya. Redno hodim tudi na svetovne festivale, kjer vidim nove bende iz celega sveta. Tudi Marko je malo bolj na punku. Jure je bil prej globoko v rockabillyu, sedaj pa je prešel na psychobilly glasbo. Torej malo tršo, kot jo je poslušal prej.
Urban: No, jaz sem pa bolj v nekih klasičnih rock zadevah, kot recimo Dire Straits, Genesis. Tudi jazz mi je všeč. Sem tudi fen Džordža Balaševiča. Zelo rad sem poslušal tudi njih, skupino, kjer sedaj igram. Ker me šefica "goni", se izobražujem tudi na posročju psychobilly scene, ampak očitno še ni dovolj.
5. Lilith, kaj delaš, da izgledaš tako vitalna in energična?
Lilith: (smeh) Ja, dobrega moža imam (smeh). Zaliva me kot rožico. (smeh) Drugače sem veliko v naravi, z mojimi živalmi (psi, konjem itd). Poizkušam zadosti spati. To mi sicer ne ratuje, ratuje mi pa tudi ne, da se ne stresiram zaradi službe.
6. Kako si se odločila za kontrabas in zato, da ga daš v ta žanr glasbe?
Lilith: Če se odločiš, da boš igral psychobilly, je kontrabas skoraj da ne obvezen. Prve pol leta sem ga mislila vržt v kanto za smeti, ker je bilo zelo težko. Prej sem igrala bas kitaro in je zelo zafrknjeno narediti ta preskok. No, potem pa sem dojela, kako in kaj in dobila občutek zanj in je kar nekako šlo. Igrati sem ga začela 2011. Sedaj na njemu dobesedno uživam in se mu med igranjem cela predam.
7. Kje vse ste že igrali?
Lilith: Igrali smo že po vsej Evropi. Ne vem, če kje nismo. Igrali smo v Skandinaviji, Angliji, Nemčiji, Belgiji, na Nizozemskem, v Italiji, v Španiji, v Franciji, na Slovaškem, na Češkem, na Balkanu, pa sigurno sem še kaj pozabila omeniti.
8. Kje vam je bilo najboljše?
Lilith: Recimo tura po Španiji. Bil je november in tam je bilo še okoli 25 stopinj. Štirinajst dni smo bili na poti in med tem časom smo imeli dvanajst koncertov. Bilo je sicer zelo naporno, ampak smo se imeli lepo. Nabralo se je tudi nekaj takih zgodbic, ki se jih bomo spominjali vse življenje. Smešnih in tudi malo manj smešnih. Povedala bom eno zgodbico iz Bratislave, ki je dejansko zelo smešna, ampak meni je bila tisti trenutek katastrofalna...
V klubu, kjer smo igrali, nas je šef povabil v bar in nam rekel, da lahko dobimo za pit vse, kar si zaželimo. Povedal nam je, da je bar odprt do jutra in da nas čaka velika žurka. Nekako smo se zavedali, da to ni najboljša ideja. Odigrali smo svoje in šli do mize, kjer se je prodajal merch. Nasproti je bil šank in kar naenkrat so se vsi pojavili okoli naše mize. Runde so začele padati in tisti dan smo vase vrgli vse, kar je bilo možno. Dogajali so se razni viskiji, absinthi, vodke in še marsikaj.
Ob ne vem kateri uri smo se odločili, da gremo proti kombiju in potem spat v hotel. Klub je bil približno 200 metrov od kombija in 200 metrov od hotela. Mi smo se odločili zaviti desno proti kombiju, do katerega smo v tistem specifičnem stanju potrebovali eno uro. Med potjo se je dogajalo marsikaj. Eden je padal po tleh, drugi ga je pobiral. Potem je nekdo začel jokat in ga je drugi sklofutal, da naj neha, ker mu je šel na jetra. In na koncu so vsi jokali in tako dalje. Po dolgi poti smo prišli do kombija in rekli, da bomo vzeli prtljago in šli do hotela. Jaz sem se v trenutku odločila, da bom spala kar tam, ker sem bila ostalih in celotne situacije že precej sita. Kar naenkrat sem zaslišala tri člane, ki so zunaj pametovali, kje je hotel in ko sem bolj podrobno pogledala, sem videla, da ga iščejo na mapi. Potem sem zaspala ko top in se zbudila šele zjutraj.
No, med tem časom me je klical tudi Erž in Vprašala sem ga: "Ja, kje pa si ti?" In on meni: "Na gradičku." Vprašala sem ga, o kakšnem gradičku blodi in mu rekla, da naj pride do kluba, ker gremo domov. Kmalu se je nekako prikotalil iz tistega gradička. Oba sta mi povedala zgodbo, kako sta vzela taksi za 400 metrov do hotela. Taksist ju je pripeljal do cone, kamor ni mogel iti več naprej in jima povedal, da je 50 metrov na desni naprej hotel in ga nista našla. Zato sta se skregala. Erž je šel na gradiček, Mare pa sedet pred klub.
No, potem smo šli na kosilo in najbolj sta trpela Erž in Marko, ki sta si naročila nek tris. Opozorila sem ju, da je to verjetno samo neka prilogica. Izkazalo se je, da sem imela še kako prav. Dobila sta tri male posodice. V eni je bil riž, v drugi krompir in v tretji ne vem, kaj.
Marko: Jaz sem si naročil puranji zrezek v smetanovi omaki in kruhovimi cmoki. Kar sem dobil, je izgledalo tako, kot govedina iz juhe, potem je bil pire, za katerega ne vem, kaj je bilo notri, korenčkova omaka in na vsem tem malo kečapa. Ko smo to nekako pojedli, je Dušan rekel, da ne more vozit. Zato smo se dali na eno parkirišče, spodaj dali tepih, ki ga uporabljamo za pod bobne in odspali še tri ure. In nato smo šli domov.
9. S katerimi bendi ste vse sodelovali?
Lilith: Bili smo na turneji s Coffin cats, igrali smo z Demented, pa tudi z GBH. Ne smem pa pozabiti tudi na Ritam nereda.
10. Kako potekajo vaše vaje?
Lilith: Na vajah predvsem jaz težim. Težim zaradi zamujanja, zaradi sounda, ker se nekdo ni naučil in fuša, vglavnem, skozi težim. Potem gremo domov in si odpremo vsak eno pivo in si tako odpočijemo od vaj.
11. Kaj ste delali med tem, ko je po svetu krožil soimenjak mehiškega piva? Ste se dobivali normalno ali ste ždeli vsak na svojem koncu?
Lilith: Mi smo se kar dobivali. Redno smo imeli vaje, med tem časom pa smo tudi posneli live video clip. V Šentjakobskem gledališču smo bili prvi, ki smo predstavili renovirano gledališče. Na ta clip smo zelo ponosni, ker je dobro narejen in zelo dobro posnet.
12. Povejte mi malo več o albumih, ki ste jih izdali.
Lilith: Ko smo izdali prvi album, smo bili trio v zasedbi jaz, Erž in Doks. Posnet je bil v Ljubljani v studiu Kif Kif. Dvoržak je naredil miks, mastering pa pevec skupine Brains v Kanadi. To nam je malo odprlo mesto na svetovni sceni. Leta 2015 smo nastopili tudi na festivalu v Angliji. Drugi in tretji album smo posneli s Philipom Doyleyem, ki ima zelo veliko izkušenj na tem področju. Potem smo pa izdali še EP, pa še en live iz Rijeke imamo. Vse naše delo pa lahko dobite tudi na platformah online.
13. Kaj ste pričakovali od apokalipse v Kopru?
Lilith: Predvsem, da se bomo imeli lepo in se sprostili. Veseli me, da je koncert obiskalo veliko ljudi in da smo skupaj uživali v koncertu. Rada bi, da bo ta koncert malo dvignil zanimanje za tovrstno glasbo.
14. Kako bi se mogli po vaše znajti ljudje v tej situaciji, v kateri se sedaj nahajamo na svetu?
Lilith: Mislim, da imamo veliko enih težav. Sami s seboj, z okolico, z naravo, s prenašanjem drug drugega, s sprejemanjem, s komunikacijo... Sedaj pa ne vem, ali to nam, malo starejšim, predstavlja težave in je mladim normalno ali se motim. Moje mnenje je, da smo čisto preveč nasičeni z vsem, problem pa je tudi digitalizacija. To povzroča, da nismo več sposobni shajati drug z drugim, da smo izgubili fokus, socializacijo ter druženje. Če se ne bo nekaj drastično spremenilo, bo šlo to samo še na slabše.
Marko: Svet je v P...i. Biznis je glavno vodilo vsega. Najmočnejši zakon je zakon kapitalizma v kakršni koli obliki. V času korone so bogati ratali še bogatejši, na našem ozemlju je propadlo veliko majhnih podjetnikov in obrtnikov. Korona je bila vojno stanje, manipulacija in veliko je bilo vojnih dobičkarjev. Sploh ni pomembno, ali je bil virus spuščen namenoma ali ne, pomembno je, kaj se je potem dogajalo. Problem je tudi, ker ljudje niso več v stiku sami s seboj ali pa jim tega zelo manjka. Premalo je empatije. Narcizem prevladuje.
15. Kaj bi sporočili mladim glasbenikom, ki so komaj na začetku svoje kariere?
Lilith: Ne obupat. Lepo bi bilo, če bi maldi glasbeniki igrali glasbo, ki jim je všeč, da bi ob njej uživali in uspeli z njo. Najhujše je to, ko mora po določenih letih delovanja glasbenik reči: Če bi želel kaj zaslužiti z glasbo, moram opustiti svoje dosedanje igranje, ki ga imam rad in se preusmeriti v zvrst, ki je bolj poslušana, mi ne ustreza in ne uživam toliko v njej. Glasba je pomembna stvar in dobro je, da se mladi lahko izražajo skozi njo. Dajte si duška in bodite odprtih misli ter kreativni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar