nedelja, 28. junij 2015

U Zmajevom Gnezdu - VI kategorija

Punk rock kolektiv U Zmajevom Gnezdu so navrgli novi album, ki nosi naslov VI kategorija. Izdaja je izšla v samozaložbi konec maja, na njej pa je zbranih deset štiklov. Album lahko poslušate preko bandcampa tukaj, kjer ga je možno po načelu »name your price« tudi povleči na vaše elektronske naprave. Pred tem so izdali še album »Smrt fašizmu - Sloboda Čelik 2:0« (2012) in EP »Avanture sa Štranda« (2013).



Člani skupine U Zmajevom Gnezdu prihajajo iz mesta Obrenovac, ki se nahaja v bližini Beograda. Ampak to niti ni tako pomembno, pomembno je, da skupina glasbo ustvarja s srcem in željo po sporočanju. Ekipa se je zbrala leta 2008, ime pa so si nadeli po enakoimenskem filmu iz leta 1973, v katerem glavno vlogo igra borec Bruce Lee.

Današnji čas je idealna priložnost, da se bandi skozi glasbo izrazijo o aktualnih političnih in družbenih razmerah. No, verjetno tega materiala niti ne bo nikoli zmanjkalo, če smo iskreni, kritika pa je vedno dobrodošla, vsaj v punku. Pesmi so prežete s kritiko na račun stanja v državi in njenih (političnih) elit, katerim so ljudje verjetno zadnja skrb. Glavno sporočilo se glasi: »Neću levo, neću desno, sve je isto sranje, svojim putem idem, pravo kroz ekstremne dane.« Verz iz pesmi »Levo-Desno«, ki se nanaša na kritiko obstoječih političnih strank, ki že leta lomastijo po državi. Govorijo tudi o vsakdanjem življenju ljudi in problemih le-teh, ne manjka pa niti humorističnih vložkov. Če se album prične z neposredno kritiko delovanja države, pa se ta konča z bolj zajebantskimi toni. Na zadnji pesmi Nudistička2 je kot gost glas posodil tudi Radule iz benda Atheist Rap.

Člani skupine U Zmajevom Gnezdu. Foto: Arhiv UZG
V svojih začetkih so navdih črpali iz bandov, kot so KBO!, Goblini, Atheist Rap, KUD Idijoti, Trula Koalicija ipd., zdaj pa si kot vsak relativno dozorel band iščejo svoje glasbene smernice. Trenutno predstavljajo nove stvaritve na koncertih po lokalnih in malo manj lokalnih okoljih, kdaj pa jih bomo lahko ujeli v naših krajih, pa je še neznano.

Piše: Matej Urbanč

torek, 23. junij 2015

Bandi se predstavijo: VIA OFENZIVA - Proleter še ni mrtev, samo malo se je naspal

Foto: Jože Suhadolnik
Zgodovinarji bi dejali, da se je vse začelo v zgodnjih osemdesetih na košarkarskem igrišču v Vodmatu in bližnjem lokalu Rio. To so bili časi, ko so se bandi rojevali kot gobe po nalivu. Malo iz kljubovanja, malo iz dolgčasa, mogoče tudi iz potrebe, kdo bi vedel, nastane v Ljubljani danes kultna skupina Via Ofenziva. Za kitaro prime Zoran Železnik, na basu se znajde Ivo Frančič, bobni so prepuščeni Robertu Fritschu, mikrofon pa pristane pred grlom že takrat zelo izrazitega tekstopisca Esada Babačića. Vadijo v Discu Študent v Rožni dolini, skupaj s še nekaterimi legendami takratne scene. Prvi koncert se zgodi pomladi '82 na bežigrajski gimnaziji, sledi nekaj drugih špilov in leta '83 zelo uspešen koncert na Novem Rocku. Potem Proleter utihne, skupina razpade.

Znaki življenja se spet pokažejo leta 2006 ob izdaji kompilacijskega DVD-ja. Spet premor do decembra 2010. V Kinu Šiška skupaj z Otroci socializma, Pankrti, Lublanskimi psi, Niet in drugimi, proslavijo 60. rojstni dan Igorja Vidmarja. Prerojenje pelje do Izštekanih leta 2011. Naslednje leto skupino okrepi basist Toni Šemerl, ki zamenja člana prve postave Iva Frančiča. Zdi se, da mislijo resno. Začnejo preurejati star material in pisati nove skladbe.

Po 33 letih obstoja bodo septembra letos izdali svoj prvenec Težke bele rože.

Proleter še ni mrtev, samo malo se je naspal.


Mini intervju:

Kdo je bil Proleter nekoč in kdo je danes?

Esad: Proleterja pravzaprav ni več. Njegova usoda je žalostna. Ima slabih 400 evrov penzije, položnice na omarici …

Fritsch: … tri kanale na televiziji, ostali so zakodirani.

Esad: Vsak dan gre pogledat na bankomat. Tam ni nič novega.

Kdo ste, Via Ofenziva?

Esad: Smo sprehajalci po tirih rock 'n' rolla.

Esad Babačić (glas) – večni umetnik.
Robert Fritsch (bobni) – dobri mož iz bobnov.
Toni Šemerl (bas) – suženj kapitalizma.
Zoran Železnik (kitara) – oče vremena.


Prvenec, na katerem bodo zbrane skladbe iz obdobja '80–'83 in tudi nekaj novejših pesmi, bo izšel septembra letos. Zakaj po tolikih letih izdaja prvenca ravno sedaj? Kaj lahko pričakujemo?

Esad: Nov daljinski upravljalnik.

Fritsch: In končno 140 odkodiranih kanalov. Težko rečemo zakaj, časi se spreminjajo, ugotovili smo, da smo še vedno mladi. Hoteli smo si priklicati obdobje osemdesetih, še preden bomo zares stari osemdeset

Scena nekoč in scena danes. Kakšna je razlika?

Esad: Mi nimamo pojma o sceni. Kaj se dogaja?

Fritsch: Kaj je to scena? To vprašanje bo vedno obstajalo. Kam to paše, kdo si je to izmislil?

Esad: Vedno vse zajebe nekdo, ki je zelo pameten. Naša scena je vedno bila sarkazem, cinizem in lump 'n' proleteriat. Uživamo v zablodah.

Prihajajoči koncerti.

Esad: Naši koncerti so kot vlak za Trst. Nekoč bo prišel, nihče ne ve kdaj.

Povezave: Facebook


Piše: Maja Miloševič

torek, 16. junij 2015

Bandi se predstavijo: STRGANE PAZDUHE "je to zato, ker premoremo osem grudi ali pač zato, ker dejansko delamo dobro muziko ..."

Strgane Pazduhe v TrainStation Squatu
Foto: Tanja Ristič
Strgane Pazduhe so mlad, a že od samega začetka zelo aktiven band. Z vajami so pričele novembra 2014, da bi presenetile prijatelja Robija in ga hkrati tudi moralno podprle na poti do abstinence. Šestega decembra so prvič nastopile na koncertu Tribute to Prošt v Kompleksu na Ravnah na Koroškem, kjer so zbirali sredstva za pomoč lokalnemu punkerju pri odvajanju od alkohola. »Nastopile smo s priredbo God save the Queen, ki je ena izmed njegovih najljubših pesmi, ter z dvema avtorskima komadoma ­ Faksa in Precednik. Prve komade smo priredile po besedilih, ki jih je napisal Robi.«

Zaradi dobrih odzivov in veselja do ustvarjanja, so se odločile, da stvar peljejo dalje. Zasledile so natečaj, ki so ga prirejale Tožibabe. »Poslale smo zanič posnetke naših komadov in bile na koncu izbrane med osem bendov, ki so 13. marca spremljali Tožibabe na njihovem koncertu ob ponovni izdaji plošče.«

Sledilo je delo, v malo več kot mesecu dni so pripravile dvajsetminutni program. Poleg dveh že obstoječih avtorskih komadov je nastalo še šest eksplozivnih skladb.

Strgane Pazduhe pripravljajo tudi EP, ki bo predvidoma izšel septembra letos.


»Robi še vedno vztraja na zdravljenju, mi pa pri punku. Daj ga Robi!«

Mini intervju:

Kaj vam pomeni glasba oz. kaj z njo želite sporočiti? 

Mojca: Sporočila v glasbi (tudi če so subliminalna) si vsak vzame, kakor pač si, perspektive so različne, nam je samo fajn žgat.

Urša: Glede sporočilnosti je od vsakega odvisno, kako si interpretira. Se pa trudimo, da se v besedilih ne pritožujemo čez stvari, ki jih same ne bi upoštevale in ne ponujamo navideznih rešitev. Večina naših komadov je retorično vprašanje za nas same … in druge.

Nika: Glasba mi pomeni predvsem zadovoljstvo, sprostitev. Pa gut je na vajah.

Kdo ste, Strgane pazduhe?

Frontwoman je Nika Antolič, sicer pianistka, znana tudi kot Nika Svinska Nika.
Na basu se sprehaja Urša Lorber, tudi violinistka in tolkalistka. Poznamo jo tudi pod imenom Riffmachina.
Kitaro igra Katja Žerjal. Zaradi njenih intimnih solo vložkov na vajah jo ljubkovalno kličemo Santana.
Na bobnih je Mojca Kamnik, tudi violistka. Bobnov, po zlomljenih palicah sodeč, očitno ne boža. Lomi kole!

Ženski bandi na punk sceni niso ravno pogost pojav. Kakšni so odzivi, ko se na odru pojavijo štiri punce?

Mojca: Kaj si ljudje dejansko mislijo, ko nas vidijo, hm ... Verjetno to, da fajn, da smo ženske, vendar ne bomo kaj ekstra spravile iz naših instrumentov. Odzivi so bili na vseh špilih do zdaj presenetljivi. Po večini nas je publika sprejela odprtih rok, je pa imeti ženski (punk) band dvorezen meč, saj ne moreš vedeti, ali publika ocenjuje dejansko glasbo, glasbo + videz, samo videz, samo to da smo ženske ipd. Najbolj konstruktivno nas ocenjujejo naši kolegi, ki nas spremljajo od špila do špila in poznajo našo glasbo skoraj do potankosti, česar pa smo seveda zelo vesele.

Urša: Kot je rekla Mojca. Glede na to da smo skupaj šele dobrih sedem mesecev in da jaz pred tem nisem igrala basa in Mojca ne bobnov, ne moremo še čisto v nulo špilat. Vemo, da nam vaje še ogromno manjka. Do zdaj so bili odzivi večinoma dobri in zato nikoli ne vemo, ali je to zato, ker premoremo osem grudi ali pač zato, ker dejansko delamo dobro muziko.

Sodelovale ste tudi pri projektu Slovenska pank transverzala. Kako je bilo?

Mojca: Bilo je super, čeprav zaradi drugih aktivnosti nismo mogle sodelovati na vseh koncertih. Vsi bandi, s katerimi smo igrale, so bili zakon. Radi se imamo.

Urša: Nismo si predstavljale, da bo po špilu v Menzi pri Koritu celotna stvar tako eskalirala. Povabljene smo bile k sodelovanju (in zato še enkrat velik hvala Pink Pankerjem) in v enem mesecu praktično obdelale pol Slovenije. Tega ne bi speljale tako, kot smo, če ne bi imele res na čisto vsakem špilu SPT s sabo domače podpore. Vsakič smo potovali s kombijem in verjamem, da so se nas in naših komadov tudi mogoče malo naveličali. Vsi roadtripi so bili posebno doživetje, res smo jim hvaležne za to. Fajn je bilo ... pa veliko šnopsa!

Nika: Super je bilo predvsem spoznati ljudi, ki so vse organizirali, vsak na svojem koncu Slovenije. Res je stvar, ki je ne bom hitro pozabila. Šnops! (smeh)


Katere glasbene skupine so imele velik vpliv na vaše ustvarjanje?

Urša: Ni da ni. Nebi izpostavljala. Se pa različni vplivi od vsake sigurno poznajo v naših komadih. Mojca ima rada metal dele, moji so bolj stoner, Katji gre ska, Nika se pa pač poetično dere.

Mojca: Vsaka je imela svoje idole. Zadale smo si cilje, do kakšnega nivoja lokalnih umetnikov naj bi prišle, koga bomo nesle v muziki in še vedno delamo na tem, da to dosežemo (smeh). Ker smo vse dokaj dobre poznavalke glasbe, smo vedele, kako začeti ustvarjati punk glasbo, in ko smo naredile prva dva komada, smo ugotovile, da igramo nekaj med punkom, doomom in rock'n'rollom.

Nika: Od nekdaj Kora. Drugače pa ne vem, na slovenskem Pomaranča, Racija, predvsem pa lokalni punk bandi.

Prihajajoči koncerti?
Foto: Tadej Ošlovnik

Trbovlje, Slovenska pank transverzala Open Air, 5. 7. 2015

Potem pa je na vrsti pavzica in EP. Razen, če si nas bo kdo ekstra zaželel! (smeh)

Kontakt:
Povezave:

Piše: Maja Miloševič

petek, 12. junij 2015

The Mor(r)ons z novim albumom v TrainStation Squatu

Člani skupine The Mor(r)ons. Foto: Arhiv The Mor(r)ons
Po treh letih od prvenca "Down the Sunnyside lane" (in mimogrede, desetih letih od izdaje prvega demo cd-ja "Demo 2005") so kranjski punk rockerji The Mor(r)ns končno tik pred izdajo drugega full-length albuma. Ta nosi naslov "Yin punk" in bo v dobrih 30-tih minutah natresel 14 naspidiranih morronskih komadov. Slišite jih lahko spodaj.



Za konkreten vzlet albuma so skupaj z ekipo Trainstation Squata in kranjskimi KDC-jevci pripravili konkreten skate-session-piknik-špil event. Ta se bo pričel jutri, 13. junija ob 15:00 s skate sešnom, s posebno nagrado za naj trik dneva. Skejtalo se bo čez dan pred domačim TrainStation Squatom, v primeru slabega vremena (oz. za najbol zagrete tudi ko pade tema) se sešn prestavi v notrnaje prostore na KDC mini. Med sešnom bodo v chill placu še projekcije slovenskih skejt movie-jev. Dogajanje bo potekalo tja do večera (na voljo bodo čevapi & vegan lonec ter šank), ob 20.tih pa se bo pričel koncert. Na slednjem bodo poleg že omenjenih The Mor(r)ons nastopili še Mental Strike in Golliwog. Punk žur zagotovljen!

Medtem pa so člani skupine že predstavili novi spot, ki si ga lahko ogledate tule: 



Piše: Bojan Bidovc 

torek, 09. junij 2015

Bandi se predstavijo: ANTI RECESIJA

Leta 2011 je Marvin, ki je stalni spremljevalec koncertne scene, omenil Valterju, da igrajo takoj čez mejo v Italiji old school HCejevci Agnosticv Front. Valter, ki že več kot desetletje ni spremljal koncertne scene, je za spremembo pristal na povabilo: »pa pojdiva na eno birco!« Distorzija kitare mu je takoj zlezla po žilah in zbudila skoraj pozabljenega punkerja. Čez dober mesec so iz naftalina potegnili kitaro in bobne. V podirajočem domu za ostarele na Gradišču, kjer je prava temačna energija za ustvarjanje, sta dobila plac in nemudoma pričela z nažiganjem. Vsake toliko sta dobila kakšnega mulca, ki je poprijel še za bas. Z basisti je bila baje čista štala, začasno jih je rešil Svili, kasneje pa se jim je pridružil še Flajs na kitari in vokalu. Glede na to da je bilo to obdobje recesije, so tako tudi poimenovali band. Vse skupaj je bilo bolj hobi in izpušni ventil. Bobnarju Marvinu so želeli za rojstni dan prirediti koncert. Želja se je uresničila, špil je uspel.

Ne dolgo po tem je takratna Recesija spet postala bosa. Basist Svili zaradi čudnega delovnega urnika ni imel več časa za vaje in ravno tako tudi drugi kitarist in vokalist Flajs. Marvin in Valter sta spet ostala sama in v iskanju novih članov. Prikazal se je Nejc s svežo energijo na basu. Kaj so še potrebovali? Histerično bejbo! In dobili so Eleno. Začeli so novo obdobje pod imenom Anti Recesija, ki laja, kriči, opozarja in s prstom kaže na pokvarjen sistem, ki smo mu priča na sončni strani Alp. Leta 2014 so izdali svoj prvi demo album.



Mini intervju:

Kaj vam pomeni glasba oz. kaj z njo želite sporočiti?

Glasba nas predvsem združuje in povezuje, preko nje želimo ozaveščati in spodbuditi ljudi, da se postavijo na lastne noge in se uprejo temu super kapitalizmu. Moč je v masi ljudi in ne v peščici politične elite.

Predstavitev članov:

Elena – vokal, Valter – kitara, Nejc – bas, Marvin – bobni

Bi izpostavili komad, ki ima za vas pomembno sporočilo?

Punker je naslovni komad z demo polšče. Izdan je bil tudi na Freedom punker vol.17 kompilaciji. Komad sporoča vsem punksom, naj ostanejo to, kar so, in naj se držijo stila: državi prou neč ne bom dal in vse spil bom sam.

Katere skupine so imele velik vpliv na vaše ustvarjanje?

Hm, med sabo se razlikujemo, vsak ima svoje vplive, seveda pa obstaja nekaj skupnih. O vplivih bi lahko pisali na dolgo in široko. Vsi poslušamo punk, na nas vplivajo skupine tako punk, crust, metal, metalcore in za piko na i še grind in buka! Glede na to da na demo plošči ne slišimo samo punk zvokov, lahko definitivno v naslednjem albumu pričakujete še kaj drugega. 

Prihajajoči koncerti?

◆ Trnje fest 2015
◆ Downhill Sorica HARD CORE 2015

Kontakt:

● viti.racing@gmail.com

Povezave:

facebook
bandcamp

Napisala: Maja Miloševič

sreda, 03. junij 2015

Slovenska pank transverzala - Zadnja možnost za žig anarhije

V petek, 5. 6. 2015, se bo v Vuzenici v Modri dvorani odvil zadnji izmed osmih udarcev Slovenske pank transverzale. V napovedniku si lahko pogledate, kaj vse nas čaka na Koroškem.



SPT je projekt, ki ga je zasnovala skupina Pink Panker (Litija) z željo po večji povezanosti scene. Vse je skovano po principu naredi sam in vsak lahko sodeluje. Samoiniciativno so poskrbeli za krovno organizacijo in medijsko podobo. Za širitev pank ceste v svoji regiji pa so poskrbele Strgane Pazduhe (Ravne na Koroškem), Drek U Pest (Kranj) in Harry (Ajdovščina). Zavezali so se za organizacijo vsaj enega koncerta, na katerega so povabili tudi lokalne pankerje.

Zgodilo se je že sedem dogodkov. Vsak obiskovalec je prejel žig anarhije. Tistega, ki bo (je) zbral vsaj pet žigov, čaka posebna nagrada – merch vseh sodelujočih skupin.

Občinstvo na sedmi postaji Transverzale, Kočevje (Baza 13). Foto: Tanja Ristič

Pred zadnjim udarcem smo organizatorje povprašali o preteklih dogodkih. Zanimali so nas splošni vtisi po skoraj končanem projektu.

Urko (Pink Panker): Bilo je ludo i nezaboravno. Dogodkov so se udeleževali tako mladi nadobudneži, novi podporniki panka, kakor tudi stari mački, ki so po srcu še vedno mladi in uporniški. Število obiskovalcev se je na vseh dogodkih gibalo med 50 in 100 Transverzalci, perfektno vzdušje med občinstvom, bendi, tonskimi mojstri in vsemi sodelujočimi je dogodkom prililo pravo pankersko evforijo. Pankerji so pridno zbirali žige anarhije. Nagrajence objavimo na naši facebook strani po zadnji postaji Transverzale. Vsi dogodki so bili dokumentirani tako z video kot tudi s foto utrinki, ki so že objavljeni na facebooku. Sledi pa tudi "aftermovie" v obliki dokumentarca, kjer bodo zajeti vsi dogodki SPT. V pripravi je zaključek v mesecu juliju pod imenom SPT Open Air, na katerem se bo zvrstilo osem bendov v sodelovanju s festivalom Domfrca v neokrnjeni naravi trboveljskih revirjev. Dosegli smo povezovanje med osmimi lokacijami po vsej Sloveniji, združeno delovanje trinajstih bandov, se povezali z založbami in producenti. Pank scena je malo pokukala iz podzemlja in se začela širiti tudi drugje.

Slovenska Punk Transverzala

Napisala: Maja Miloševič