petek, 21. januar 2022

Izšla je kompilacija ´Punk Rock Val 2021´ – punk inventura preteklega leta

Peklensko leto 2021 se je končalo in pred nami so novi izzivi. Ob začetku leta 2022 pa je čas, da na plano prikuka sveža kompilacija »Punk Rock Val 21«. Na njej se je znašlo kar trideset izvajalcev, ki so v preteklem letu pustili pečat z izdajo albuma, vsak pa je prispeval po eno pesem. Kompilacija tako združuje punkerske vrhunce leta 2021 v deželi pod Alpami. Izšla je v digitalni obliki pod okriljem ZPP (Založbe Punk Portala) in je dostopna tukaj. Ob te priložnosti se zahvaljujemo vsem izvajalcem za sodelovanje, aktivno delovanje in ustvarjalnost na glasbeni grudi. Foto album vseh sodelujočih skupin si lahko ogledate na tej povezavi.


Na začetku leta 21 smo se naužili godbe narko punk kartela Borjach ter njihovih mlajših bratov Social Disappointment, ki utelešajo tri akordni projektil. V januarju so nas v boju proti neznosnostim vsakdana v post punk formi bodrili še Nina Bulatovix. V februarju so ´Meje´med skajem in punk rockom rušili Kvatroriti. V marcu so se vehementno zbudili panksi iz Lublane, Lim Smrad in Žila. Inmate jim niso ostali dolžni in so nas posipali s soljo. Za nažiganje in preganjanje dolgočasja ter apatije v časih koronskih ukrepov so poskrbeli GMH. Decair so še kot zadnji v marcu poslali vihar pulverizirajočih riffov in krvavih screamov, prekinjenih le s trenutki zatišja melodičnih odsekov.

Alternative cover. Art & design: Ivan Žibert

V aprilu smo se z Leslie More peljali nazaj v zlato dobo flanelastega grunge-a in alternativnega rocka. ´Na predvečer zmage´ so nas v maju Nea opomnili, da punk ni hin, synth grinderji Otroci s postaje covid pa prepričati, da je na avtobusnih in železniških postajah samocepljenje varno. V maju in juniju pa so nas ozavestili še vegancorovci Greia s prvima studijskima albuma. Iz zatišja so se zbudili tudi White Stain v iskanju novega melodičnega punk rocka. Za dolge neodvisne avtocestne eskapade in neskončna potepanja so nas pripravljali LELEE. Zadnji junijski žebelj pa je pribil še neusmiljeni Mark Datter, a dobrega srca. Iz globin Kranja so nam v juliju hardcore metal dostavili Sakrabolt, artist Sick Mmick pa je z roko v roki samostojno zvaril grunge z alt rockom. V avgustu nam je osvežilni ´pank izpod Karavank´ prinesel priznani multinštrumentalist Samuel Blues. Za konec poletja pa so pan(i)k(o) tresli še Potato Mushroom oz. ´krompirjevi gobani´ po domače.


Septembra so udarili ´nemilosrdni gadovi´, prekaljeni Dickless Tracy z dozo grindcora, ki spletkari z death metalom. Toksičen epic crust konzervans pa so prinesli še eni poznavalci kemijskih spojin, Natt. Odkrivanju področij psihadelije, težkega groove-a in post žanrske glasbe so se posvetili člani ansambla Second Bisexual Murder. V zaplinjenem oktobru so elemente ´Sonce. Voda. Zrak. Svoboda.´ luč sveta ugledali zgolj na albumu ´eko´ melodičnih pankerjev No OFFENCE!. Da je to ´Ilizuja´ današnjega časa so potrdili tudi garažerji Dead Town Dogs v novembru. Ampak pa vsakem dežju enkrat posije sonce.

Burno oktobrsko protestno dogajanja na ljubljanskih ulicah. Foto: zajem zaslona N1
December je prinesel ´Zludij´ tudi za praznično obdobje ter zvočni gnev nad nesmiselnostim in poraznim stanjem v družbi. Za nepredvidljivo umazano hardcore petardo je poskrbel Smedja in Smetke. KXX (Kiksiks) so nas popeljali na neobremenjen lo-fi punk rock sprehod mimo ustaljenih glasbenih normativov in trendov. Za ponovno rojstvo in prvo izdajo v novi zasedbi so poskrbeli hardcore punk veljaki Odpisani. Da jih ne gre odpisati so potrdili tudi legendarni Odpadki Civilizacije, ki so veljali za eno najbolj politično in socialno angažiranih zasedb v osemdesetih, zdaj pa so se vrnili na stare tirnice. Za konec leta 2021 pa je ´vstala´ še glasba legendarne novovalovske zasedbe iz osemdesetih Otroci Socializma, za Braneta in večnost še na vinilni izdaji. Srečno!

Piše: Matej Zakrajšek

četrtek, 13. januar 2022

Intervju ob izidu albuma z artistom in mistikom The D: ˝Obstajajo kraji, kjer se lahko enostavno teleportiraš v center vesolja!˝

Pravkar je pri Založbi Punk Portala izšel artističen album za katerem stoji kitarist in vokalist Dejan Vidmar, ki je (po)znan po psevdonimom The D. Gre za solo produkt, avtorski akustični punk album, katerega se ne bi sramoval niti Damir Avdić. Na njem se nahaja osem štiklov nastalih v lastni produkciji. Čuti se poklicanega, vodi ga močna želja in moč po ustvarjanju ter predstavljanju svojih umetniških del. Izdaja je v digitalijah dostopna tukaj.

 
The D je tudi bas in glas litijske punk rock zasedbe KXX (kiksiks), ki je v decembru že izdala album z naslovom »I«. The D lahko označimo tudi kot začetek ustvarjalnega procesa skupine KXX, saj se običajno zamisli o komadu in prvi koraki začnejo pri The D-ju, nato pa še z ostalimi člani skupine KXX najdejo skupne poti k celoviti podobi pesmi. The D pa ne bil bil The D, če se nebi tudi samostojno odločil za izdajo samoimenovanega albuma, ki vsebuje pesmi še preden te zajadrajo pod streho in ustvarjalni vtis skupine KXX. Dejanu (The D) smo postavili nekaj vprašanj...

1. Najprej povej nekaj o sebi, se na kratko predstavi…

The D: Sem, kdor sem... Budala, ki točno ve kaj dela, dela pa to zato, ker tako čuti... The D je stroj za izražanje tistega, pred čimer si ponavadi radi zatiskamo oči. Nimam potrebe, da bi se trudil pokazat, kako znam bit nekaj kar nisem - bolj gre za pogum, biti to kar sem... The D je zmajevo jajce.. Biti The D - je biti najprej uganka samemu sebi in ne popustiti ustaljenim normam dojemanja česarkoli - ne samo glasbe. D

2. Kaj pomeni The D in zakaj se tako imenuješ?

The D: The D pomeni Dan D. KXX, moj bend, pa pomeni Sodni dan. Sicer pa sem Dejan, skrajšano D - po ameriško The. The Dragon. Zmaj. Biti The D je biti čarovnik - umetnik - ujetnik svojih sanj. D

The D... Dragon. Foto: osebni arhiv

3. Kje črpaš navdih za svoje pesmi in ustvarjanje? 

The D: Na piramidi Sonca v Visokem v Bosni. Tam se mi je, ko sem 21. 12. 2012 pri -14C, čakal sončni vzhod in poravnavo planetov, porodila ideja o Zmajevem tarotu. Ideja, da bom posnel 22 albumov, ki bodo ustrezali veliki arkani tarota. Več o tem nosi album The D posvečen Soncu. K(arta) XIX.

Besedila rad pišem in ker sem v bistvu pesnik itak mora prit vsake toliko kakšen pameten tekst iz mene. V 30 letih ukvarjanja s slovenščino sem jih nasral kar nekaj. Pravijo da dobro pišem, pa vztrajam dalje... Tako da se jih kar nabira, teh tekstov, in so vedno na zalogi, da jih lahko pobarvam z glasbo - bodisi sam bodisi z bendi. Nekaj pesmi je ostalo tudi od mojega pokojnega strica (Homo, bend Rea iz 80tih), par pa sem jih pobral od Kladva, mojega prijatelja, ki je meni najljubši pesnik. No, jaz sem pa zanj največji, tako pravi on. D 

4. Kje si posnel album? 

The D: Doma v dnevni sobi. Hja. Spravil sem se živet v star mlin sredi gozda, iz dnevne sobe sem naredil studio tako, da sem na jedilno mizo postavil star macintosh imac in kar na njegov vgrajen mikrofon odigral instrumente ter odpel kar v ekran! Nisem uporabil niti enega kabla ali eksternega mikrofona. Enostavno samo prostor, stare in poceni akustične kitare in imac! Akustika prostora je bila res super in sredi gozda ob potoku res pravi mir za ustvarjanje. D

5. Kaj je tvoja točka sonca?

The D: Točka Sonca. Dan, ko dosežeš svoje dno in začneš hodit proti svetlobi. Meni se je to zgodilo 21.12.2012 na piramidi Sonca v Bosni. D
6. Katere ljudi ali osebe bi ´odpikal´? (odjeb**)

The D: Vse povrsti, če sem iskren. Najprej pa seveda sebe... (smeh). D

7. Katere novice najraje prebiraš in se ti vtisnejo v dušo?

The D: Vsak dan čekiram portal 24ur in se učim retorike, kako nas manipulirajo... To mi je dovolj, da vem kam pes taco moli. D

8. »Kaj nej zdej, to mi povej, sam ne z besedam, ker jim več ne nasedam« (komad Kaj nej zdej). Komu ali čemu več ne nasedaš?

The D: Nikomur več. Še najmanj sebi. Ego vedno igra igro, ki jo bo izgubil. D

The D osebno. Foto: osebni arhiv

9. Katera je tvoja najbolj simpatična kelnerca? Si veliko časa preživel v lokalih?

The D: Tekst Kelnerca je napisal pesnik in prijatelj Kladu. To je njegov teren. Sam redko zaidem v gostilne. Komad sem posnel, ker ga razumem in ga lahko podoživim, ker je iskren. Prav tako je Kladu napisal tekst Novice, ki ga enostavno nisem mogel ignorirat, pa sem posnel še tega. Verjamem, da se take pesmi dotaknejo veliko srčnih ljudi. Mene so se. D

10. Si kdaj igral klavir? Kaj opevaš v pesmi »Klavir«?

The D: Vsak inštrument mi je dobrodošel. Obožujem vibracije. Je pa res, da igrati ne znam in tudi res, da rad igram. Glasbe ne obvladujem. Glasba obvladuje mene. Komad »Klavir« sem posvetil vsem puncam, ki igrajo klavir in hodijo naokrog na pir. D

11. »Ptica na nebu zaupa višini, riba v vodi zaupa globini« (pesem Zdaj veš zakaj). Čemu zaupaš ti?

The D: Hrupu, ki obupa in se preda tišini. D

12. Kje si že bil najbolj »Visoko« oz. kdaj se je takšen občutek najbolj vtisnil vate?

The D: Najbolj visoko sem bil z Matejo v Makedoniji na gori Pelister (2601m v supergah). Najnižje visoko, pa sem bil na Piramidi Sonca v Visokem v BiH. Verjamem, da je bil tam tudi Bare (op. p. pevec skupine Majke). Obstajajo kraji, kjer se lahko enostavno teleportiraš v center vesolja. D
13. Tvoj najljubši album, ki se ti je vtisnil v spomin v letu 2021? 

The D: KXX I. in The D. Saj sem delal na njihovi promociji celo leto. D 

14. Kaj ti bo najbolj ostalo v spominu za leto 2021? 

The D: Objava albuma KXX, 21. 12. 21, na SPRP. D

The D je del skupine KXX, kje igra bas, poje in piše besedila. Foto: osebni arhiv

15. Kaj bi želeli na koncu še sporočiti poslušalstvu… ?

The D: Hmm... Jebite se vsi skupaj. Vključno z mano. (smeh) D

sobota, 8. januar 2022

KXX izdali kompilacijski album, ki lastno poezijo združuje s punk rock nabojem!

KXX (kiksiks) so v decembru navrgli sveži kompilacijski album ter ga enostavno poimenovali s številko I. Tokratna zbirka nosi 16 štiklov, ki rahlo spominjajo na delo in ustvarjanje benda Otroci Socializma. Namreč, KXX z interpretacijo poezije in recitalov, v kombinaciji s principi punka oz. anarhičnega odnosa do glasbe, ustvarjajo slike življenjskih trenutkov. Izdaja je v digitalni različici na voljo tukaj in je izšla s podporo ZPP – Založbe punk portala.

KXX so izkušeni mački litijskega punk rock podtalja in kralji domače alter lo-fi estetike. Kvartet sestavljajo entuziasti Aljoša in Luka Vizlar na kitari, Boštjan Gretič na bobnih ter Dejan Vidmar na vokalu in bas kitari. Delujejo že od leta 1996 in prisegajo na neobremenjene sprehode mimo ustaljenih glasbenih normativov, trendov, ideologij. Ne želijo postati klasificiran kliše, zato se dostikrat prepustijo prosti improvizaciji. Njihova inspiracijska pot se običajno začne v domači dnevni sobi, nato pa sledi plemenitenje in uigravanje komadov v vadbenih prostorih. Njihove pesmi so plod večletnega zorenja in vztrajanja, poslanstvo pa je ohraniti kvalitetno lastno poezijo in jo opremiti z energijskim punk rock nabojem.

Nastop KXX v Litiji (MC) leta 2016. Foto: Anže Malis

KXX ni zgolj skupina ljudi, je stroj za izražanje tistega, pred čemer si ponavadi radi zatiskamo oči. Poganja ga kvadrat medgalaktičnih mistikov. Ni potrebe, da bi se trudili pokazati, kako znajo bit nekaj kar niso. Bolj gre za pogum biti to kar so. Enaki so si v tem, da so si med seboj zelo različni. Vsak obvladuje svoj prostor. Biti KXX je biti najprej uganka samemu sebi in se ne popustiti ustaljenim normam dojemanja česarkoli in ne samo glasbe. Biti KXX je biti kreator, čarovnik, umetnik ter sproščeni nosilec svojih mišljenj in idej ter to pretopiti v samo glasbo in izražanje, kar jim očitno zelo dobro uspeva. Le tako naprej in srečno.

Besedilo pesmi ´Točka sonca´ in ´Ra scena´

Piše: Matej Zakrajšek

sobota, 11. december 2021

Intervju s skupino NIET: "Nikoli se nismo bali izzivov!"

Ime in misel na skupino Niet nas popelje v osemdeseta, prav v tista leta, v katerih je bilo mnogo razcveta na glasbenem področju. In to v vseh žanrih, po celem svetu. Tudi v Sloveniji. Na področju punka v Jugoslaviji se je takrat marsikaj dogajalo in leta 1983 je nastala skupina, za katero si upamo trditi, da je v naše življenje prinesla ogromno sprememb in širše poglede. Bila je ena najplodovitejših skupin na področju punk glasbe. Fantje z manjšimi prekinitvami aktivno delajo še dandanes in nič ne kaže, da bi se česarkoli naveličali. Danes jo sestavljajo Igor Dernovšek (kitara), Janez Brezigar (bas), Tomaž Bergant (bobni), Robi Likar (kitara) in Borut Marolt - Dodi (vokal). 

Nastop Nietovcev v izolskem Hangar baru (2. 10. 2021). Foto: Luka Petesic

Pred koncertom, ki so ga imeli oktobra v izolskem Hangar baru, sem si vzela nekaj časa in poklepetala z njimi. Iz klepeta pa je nastal zanimiv intervju, ki sem ga za Slovenski Punk Rock Portal pripravila Mojca Lubej.

1. Mene zanima, kdo ste Niet? Kaj lahko poveste o sebi in kaj je tisto, kar vas označuje?

Igor: Niet smo star band, ki je nastal v osemdesetih. Izhajamo še iz Jugoslavije in takrat smo igrali glasbo, ki se ji je reklo hardcore. Takrat je bilo obdobje, ko je punk postal malo bolj medel, zato smo se odločili, da potrebujemo svežo kri in odkrili hardcore. Takrat je bila cela ljubljanska scena HC in tudi mi smo bili HC. Sčasoma smo šli preko različnih stvari, preko vzponov in padcev, takih in drugačnih, ustvarili smo svoj zvok in sedaj smo tukaj, taki, kot smo.

2. Od kje ideja za ime skupine?

Igor: Nastali smo iz skupine z imenom O, pizda!, v kateri sva bila jaz in pokojni Aleš Češnovar. Pridružil se nama je še Primož Habič, ki je bil prej pevec od Odpadkov civilizacije. Bobnov sicer takrat še nismo imeli, ampak bolj pomembno, kot da imamo bobne, nam je bilo, da imamo ime. Jaz sem predlagal ime Niet, Habič pa Socialne kurbe. Potem smo dali obe imeni na glasovanje. Glasovali smo po evrovizijskem pravilu. Ime Niet je dobilo mojih 12 točk, Aleš mu jih je podelil 12, Habič pa 10. Niet je zmagal s 34 od možnih 36 glasov.

Zakaj Niet? Delovalo je nekako uporniško, jedrnato. Enostavno... NE! Takoj mi je bilo všeč in predlagal sem ga za ime skupine.

3. Od kje črpate ideje za besedila in glasbo? Sprašujem tudi zaradi tega, ker imate zanimive naslove vaših komadov.

Igor Robiju: Ti si napisal "Vidim rdeče". Beseda je tvoja...

Robi: Jaz sem napisal glasbo. Besedilo je Dodi napisal. Glasba za ta komad je v stilu Dead Kennedysov, ki sem jih jaz, kot najstnik, zelo oboževal. Besedilo se mi je zdelo nekako primerno za tako glasbo.

Dodi: Drugače pa je itak Igor avtor večine besedil.

Igor: Ja ne vem, veš, nekako pade. Zelo različne stvari so. Ali od nekod pade nek tekst, ali prej pride melodija in potem tekst na tisto melodijo... Ponavadi vedno delamo komade nekako kampanjsko, vse v zadnjem trenutku in po potrebi, recimo, ko je potrebno izdat novo ploščo ali pa kake nove komade naredit, ni pa tako, da bi bile ideje skozi na zalogi in da bi to kapljalo počasi.


4. Sedaj se vrnimo nazaj v obdobje HC pa na nastop s Primožem na Novem Rocku. Kaj mi lahko poveste o tem obdobju?

Igor: Novi rock je bil naš prvi nastop na velikem odru. S klubskih odrov je bil za nas to en velik preskok. In takrat je bil to precejšen spektakel. Biti udeleženec na Novem Rocku je pomenilo, da si moral poslati svoje komade in potem je žirija izbrala bende, ki so nastopali. Za nas je bila velika čast, da smo bili izbrani. Takrat je Novi rock trajal dva večera. Prvi večer je bil bolj alter, punk, drugi pa alter pop. Bili smo zvezde prvega punk večera. Igrali smo z raznimi bendi. Z eno besedo: čista norija. Ljudje so pričakovali nek hit, da se jim totalno strže, tako kot na ostalih koncertih, in ja, kot je rekel en kritik: Ograja je šla dejansko v franže, tak pritisk je bil. Res je bilo neverjetno. Za nami so igrali EKV, kateri pa niso bili ravno navdušeni nad tem, da smo jim malo vzeli show. Par mesecev kasneje smo se srečali v Sarajevu in takrat je prišlo do rahlega pretepa med Habičem in njihovim bobnarjem, ker je njihov bobnar rekel: "Opet oni Slovenci! Opet ću pravit sranje!". Habič ni razumel, da je to kompliment in je samo "uletel" čez mizo in njihovemu bobnarju zaril pest v glavo. Kasneje smo se pomirili in smo nato še nekajkrat igrali skupaj.


5. Bili ste tudi v Parizu. Lahko poveste kaj o tem?

Dodi: Povejta raje štorijo, kako ste se peljali nazaj iz Pariza.

Robi: Bili smo v Franciji in smo imeli turnejo po različnih mestih. To je bil festival Rock'd Europe, kjer je bilo par bendov. Na festival so bili povabljeni en lokalni in trije bendi iz treh različnih držav. Mi smo takrat zastopali Jugoslavijo. Bilo je zelo pestro in zanimivo. Tudi koncerti so bili zelo dobro obiskani. Prvič smo v bistvu videli, kako te zadeve potekajo na profesionalni ravni. Recimo, kako sploh izgledajo garderobe. Kako te pripeljejo na oder. Za nas je bilo to nekaj popolnoma novega, kajti prej smo bili nek bend iz garaže, tam pa je bila čista Hollywoodska scena. Lučke na odru in še marsikaj. To smo prej videli samo v filmih. Ta turneja se je očitno dobro obnesla, kajti kasneje so nas povabili še v Pariz. V Parizu smo bili povabljeni na nek dobrodelen festival, mislim da je bil organiziran za lačne otroke po svetu. Tam smo igrali dva dneva zaporedoma in nismo dobro razumeli, da je to dobrodelno. Prišli smo pa brez denarja. Ker denarja nismo dobili, je to bila zelo neprijetna situacija. Še na pico nismo mogli. Na koncu so se nas le usmilili in nam dali nekaj malega. Obakrat smo v Francijo prišli v starem Volkswagnovem kombiju in obakrat se nam je pokvaril. V drugo smo imeli velike probleme z vračanjem domov. Eni so dobili štop, drugi ga nismo dobili in sva šla jaz in takratni bobnar prosjačiti policijo, če lahko prespiva pri njih. Rekli so nama, da to pač ni možno, ampak so nama dali 10 mark in naju poslali v najbližji park, da tam prebediva noč. Naslednji dan sva nekako srečno prišla domov.

6. Okoli leta 1993 je prišlo neko atipično obdobje Nietov. Neki angleški komadi... Kaj se je takrat dejansko dogajalo v skupini?

Igor: L. 1993 je bilo dve leti po Primoževi smrti in začela se mi je dogajati Nietonostalgija. Več ljudi me je stalno nagovarjalo, da bil čas, da se zopet sestanemo in začnemo nekaj delati. Klical sem fante. Zbral sem ekipo, ki je bila takrat ista, kot iz leta 1988. To sem naredil predvsem iz enega razloga in sicer, da bi komade, ki so bili prej na trakovih in kasetah, končno spravili na CD. Sklenili smo dogovor, da oddelamo 10 koncertov po Sloveniji, Žare pa nam izda ploščo. Nismo se ujeli kot prej. Tudi tisti angleški komadi so bili več ali manj neposrečeni. Sedaj imamo v planu predelati te angleške komade in jih posneli v slovenščini. No, to nam je tudi eden od načrtov za letos. Morda bo kaj od njih. Ker to je tako: Vsakič, ko nekaj predelaš, nastane nekaj novega. Na tisto obdobje nisem ravno ponosen, nismo se dobro ujeli z ekipo. Trajalo je zelo kratko, eno leto. Takoj, ko smo tistih 10 koncertov oddelali, ki smo jih bili dolžni, smo razpadli. Skregani. Po tistem 15 let nisem prijel za kitaro. Do leta 2008, ko smo se vrnili na sceno z Borutom in v originalni zasedbi z Alešem, Robertom in Brechtom.



7. Kakšno mnenje imate o kompilaciji Držte jih, to niso Niet?

Igor: Zelo sem ponosen, da se je nekaj takega zgodilo. Zbrali so se res dobri bendi. Od Rambo Amadeusa, Zablujene generacije, do Ane Pupedan itd... Videlo se je, da so avtorji priredb rasli gor z Nieti in da so se projekta lotili z veseljem. Eni bolj, drugi manj, ampak vsak od njih je dal v komade eno svojo noto. Za mene je bil to en velik kompliment. Po zaključku albuma je akcija trajala še tri dni koncertov, kajti vsi ti bendi so tudi nastopali na različnih odrih in pokazali, kaj so naredili. Še enkrat: To je taka čast, da ni za verjet.

Janez: Super kompilacija je, precej posrečena. Res je en lep zapis teh komadov od Nietov, ki so bili pač takrat narejeni. To je en lep spomenik Nietom iz strani vseh teh slovenskih bendov, ki so takrat nastajali. Meni je zelo všeč ta plata.

8. Borut (Dodi), vprašanje zate. Kako si pa ti prišel zraven Nietov? Vem, da si igral pri enem drugem bendu, ki je bil tudi zelo uspešen.

Ne, takrat nisem več igral z njimi. Prisluhnimo tišini smo razpadli pred nekaj leti. Nieti so me poklicali saj so že dolgo neuspešno iskali pevca in menda so preizkusili več kot 50 ljudi v dveh letih. Zato, da sem sploh prišel na avdicijo, sta kriva dva vira. Prvi vir je bil Gušti, ki je Igorju rekel, naj me pokliče, drugi vir pa je bil Mutvar, ki je isto rekel Likarju. Vse to se je dogajalo približno v istem času, tako, da me je na koncu poklical Likar in mi rekel, da naj se pridem pokazat. Jaz sem bil seveda zelo vesel, ker sem bil njihov fen. Hkrati pa sem čutil in vedel, da je to to. Vedel sem, da sem že zraven in na vaje sem prišel popolnoma brez nobenega strahu. Prav na način: To je to. In tako je tudi bilo.

Igor: Ta kemija je takoj zaživela in zgodilo se je nekaj neverjetnega: v decembru oz. januarju smo dobili novega pevca. Dodija. Maja 2008 smo imeli že veliko vrnitev v Križankah.


9. Kaj pa Rokovnjači? Kako ste sploh prišli do tega, da naredite glasbo za gledališko predstavo?

Igor: Moj bratranec Miha Nemec je režiser in igralec v novogoriškem gledališču. Pred nastankom Rokovnjačev je imel eno zelo uspešno predstavo, ki je tudi požela nekaj nagrad. Rekel mi je, da bi se želel lotiti muzikala. Tudi on je bil fan Nietov in oba sva rekla: Ok, zakaj pa ne? Predlagal je, da naš bend naredi glasbo za Rokovnjače in odgovoril sem mu, da lahko poizkusimo. Nikoli se nismo bali izzivov. Vsakemu od fantov sem dal v roke tisto knjigo (režisersko), ki se jo je moralo prebrati in potem so na podlagi nje začeli nastajati teksti. Malo po moji ideji, malo po ideji scenarija, malo po ideji scenarista... Glasbo smo s fanti naredili skupaj. Jaz sem na to ploščo še vedno zelo ponosen. Predstava je bila odlična. Zmagala je na kranjskem festivalu tedna slovenske drame, ki je takoj za Borštnikovem prstanom največji dosežek. Uspelo nam je. Razmišljali smo o tem, da bi šla predstava še malo po bivši Jugoslaviji, ampak očitno je Kolpa meja, ki se jo po osamosvojitvi ne da več prečkati.

10. Kako se vaše sedanje vaje razlikujejo od tistih vaj na začetku?

Robert: Vaje so, razen ponovitve pred koncerti, vedno ustvarjalne. V starejšem obdobju smo vadili z večimi bendi v K4 v Ljubljani. Tam se je marsikaj dogajalo. Takratne se nekaj preveč ne razlikujejo od sedanjih. Morda smo sedaj malo starejši in sedaj počnemo vse to z malo bolj resnim pristopom. Takrat smo bili še najstniki. Znali smo biti tudi resni, ampak sedaj smo še malo bolj. Sedaj se dobimo in izkoristimo čas takrat, ko smo skupaj. Prej smo imeli časa na pretek in smo se lahko tudi zafrkavali z njim. Sedaj pa je malček drugače.

11. Akustični ali električni koncerti? Kaj je boljše?

Robi: Električni

Vsi ostali: Električni.

Igor: Električni. Čeprav je bila tudi tista akustična zadeva, ki smo se jo lotili, en velik izziv. Noben od nas ni verjel, da se bo akustika sploh dala speljati. Nekako pa nam je uspelo punk združiti s klasično glasbo. Dodali smo malo violin, malo klasike, naredili partiture...Meni osebno se zdi, da je izpadlo super. Tako na plošči, kot na obeh koncertih, ki smo ju izvedli (na RTV-ju in v Križankah). To je bila dejansko še ena zadeva, ki nam je lepo uspela.

12. Kako je potekalo snamanje z godalnim orkestrom pri Izštekanih? Kakšen poseben vtis?

Robert: Vadili smo v glasbeni šoli z vsemi temi violinisti. Takoj smo občutili razliko, kajti oni so profesionalci in se zadeve lotevajo na popolnoma drugačen način, kot mi. Po drugi strani gre pa, ravno zaradi tega, vse zelo hitro.


13. Kateri koncert vam je ostal najbolj v spominu?

Vsi: 2008

Robi: Comeback leta 2008 v Križankah definitivno. Takrat niti nismo dojeli, da je možno kaj takega v Sloveniji sploh narediti. Nisem še videl kakega slovenskega benda, kateri bi naredil tak koncert, da bi 3000 ljudi dobesedno ponorelo. Morda je bil v preteklosti, ampak jaz ne vem zanj.

Janez: Meni je najbolj v spominu ostal zadnji špil, ker prejšnjih se vedno manj spomnim (smeh). Sem že star in senilen (smeh). Moram povedati tudi to, da je bil prvi Schengen fest fenomenalen. Na njem je bilo okoli 10 000 ljudi. To je bilo 10, 11 let nazaj.

Dodi: Bilo je ogromno dobrih špilov po raznoraznih klubih, ko je dobesedno tekla voda po stenah, ker je bilo tako hudo in divje, ampak meni sta bila najboljša špila prve Križanke in prvi Rock Otočec. Ko smo prišli takrat na prvi Otočec, je dež dobesedno zlival, ne glede na to pa je 5000 ljudi čakalo pod odrom. To je bilo noro. Tega se najbolj spomnim. Drugače pa je bilo ogromno dobrih koncertov.

Janez: Najbolj mi je v spominu ostal koncert z Motorheadi. Ta je bil eden zadnjih od Lemmya in mi je bilo kar v posebno čast igrati s tako zvezdo.

14. Kako ste preživeli družbeni lockdown? Ste se sploh kaj videvali med seboj? Kako ste vadili, če sploh ste itd...?

Vsi: Slabo. Nič.

Robert: Nismo imeli nobene volje. Vse je minilo. Ravno smo zopet zalavfali kot pravi bend. Upam si trditi, da nismo nikoli tako dobro igrali, kot takrat.

Igor: Od novembra do marca smo imeli enih osem koncertov, potem pa je bil lockdown.

Robi: Takrat nam je dobesedno "dol jermen padu" in nas je minilo, da bi karkoli počeli. Ali ustvarjali kaj novega. Koncertirati itak nismo mogli. Vsak je zadevo preživel po svoje.

Igor: Problem je bil tudi, ker sva samo dva iz Ljubljane. Zaradi zaprtja občin se nismo mogli niti dobivati.

Robert: To je bilo prav zares najbolj žalostno obdobje v našem življenju.


15. Kakšen pogled imate na trenutno situacijo v Sloveniji in po svetu? Kaj bi bilo potrebno spremeniti?

Janez: Zbrisati USA (ZDA) stran (op. p. omejiti njihovo vpliv).

Robert: Pri nas bi morali malo kulturo urediti na drugačen način, ne pa tako, kot je sedaj.

Igor: Nujno bi bilo potrebno takoj zamenjati vlado, ki se je izkazala kot popolnoma nesposobna, kljub temu, da smo dobili "generala" za premierja. Ta "general" se je izkazal bolj klavrno. Jaz mislim, da druge alternative ni kot, da se vrnemo v stanje pred covidom. Mislim, da je znanost v teh časih napredovala in da z ustreznimi ter premišljenimi ukrepi stroke lahko dosežemo normalizacijo razmer in posledično nehamo s temi lockdowni ipd. 

Robert: Zaupat je potrebno (op. p. neodvisnim) znanstvenikom in ne vladnim direktivam.


16. Kaj bi svetovali skupini, ki je komaj na začetku kariere?

Borut: Vztrajajte. To je zelo pomembno. Saj vemo, kdo polni velike koncerte, mar ne? To so bendi, ki izvirajo iz osemdesetih, devetdesetih. Ti bendi so vsi vztrajali in tudi današnji čas je vztrajnost lepa čednost. Nič ni od danes do jutri.

Igor: Predvsem je potrebno verjeti vase. Zelo pomembna je kemija v bendu. Lahko so različna mnenja, ampak najbolj je pomembno, da si bend medsebojno zaupa. Da se nekako podredi tisti osebi, ki v bendu najbolj ustvarja. Da se najde pevca, ki je temu primeren. Potem pa samo še vztrajati in verjeti, da je to, kar počnete, najboljše na svetu.

17. Za konec bi vas povprašala še po vaših načrtih za prihodnost...

Robert: Želimo si preurediti tiste angleške komade. Posneti na novo, jih prevesti v slovenščino in jih posneti. Ampak, to je sedaj še v fazi ideje. Sčasoma bomo videli, kako nam bo to uspelo. Kako se bo stvar izšla.

Igor: Predvsem pa si želimo čim več igrati. V vsej tej žalostni situaciji je igranje, ustvarjanje, druženje najboljša terapija proti temu, da človek ne postane depresiven, nor, apatičen, karkoli. Srečo imamo, da imamo to možnost in dajmo se jo posluževat. Naslednji naš klubski koncert sledi 21. januarja 2022 v Orto baru, če ne bo zopet prišlo do prestavitve dogodka... Vabljeni!

Nietovci med intervjujem. Foto: Luka Petesic

Zaključek: To je to. Hvala vam za iskrene odgovore. Z vaše strani pričakujemo še veliko ustvarjalnosti in obilico koncertov. Na zdravje!

torek, 30. november 2021

Intervju ob izidu EP-ja ´Iluzija´ z Dead Town Dogs: »Zvok je postal bolj trši, potrebovali smo preobrazbo.«

Dead Town Dogs so novo ime ne naši sceni, ne pa tudi nov bend. Skupina je nastala leta 2013 pod imenom Prepečenci. Znani so (bili) tudi kot Simon in Prepečenci, Simon Urbas and The Rusks oz. The Rusks, ki so leta 2014 navrgli prvenec »Dnevnik«. Leta 2019 so izdali še album »Bad Information«, ki se od prvega razlikuje po svojem tršem garažnem pristopu in neposrednosti. Novembra letos pa so pod imenom Dead Town Dogs izdali še krajše nadaljevanje v obliki EP-ja »Iluzija«, kateremu lahko sluhnite tukaj.


Stilsko so Dead Town Dogs iz garaže pogledujoči bend k punk'n'roll in zelo spominjajo na legendarne ˝sorodnike˝ Res Nullius. Skupino sestavljajo Damir Vintar na bas kitari, Kristijan Buzeti na bobnih ter frontam zasedbe, kitarist, pevec ter tudi tekstopisec Simon Urbas. Ob izdaji EP-ja, ki je izšel pri Založbi Punk Portala (ZPP), smo Simonu zastavili nekaj vprašanj, ki jih je pripravil Matej Velkavrh.

1. Lahko za začetek poveste, zakaj ste se preimenovali v Dead Town Dogs?

Zasedba se je tekom osmih let kar spremenila, zvok je postal bolj trši. Tako, da smo potrebovali malo preobrazbe, pa še kakšen koncert lahko ponovimo na mestih, kjer smo že igrali. (smeh)

Dead Town Dogs je pravzaprav ime drugega albuma legendarne skupine Res Nullius, katere sem velik oboževalec. Igrali so pristni, kvalitetni, umazani rock´n´roll, tak kot r´n´r mora biti. Brez kiča, surov in z močim, direktnim sporočilom, ki ti da misliti in poizkusiti ustvariti boljši svet, oziroma družbo v kateri živimo. Upam, da jih še kdaj uspem slišati v živo...

2. Kateri bendi so stilsko najbolj oblikovali zvok Dead Town Dogs?

Težko reči ker smo v bendu trije, ki oblikujemo zvok. Sam osebno pa sem velik fen bandov kot so: Sex Pistols, Clash, Nirvana, The Cream, Slayer, Metallica, Azra, EKV, Rory Gallagher, Jimi Hendrix, JJ Cale, Peter Tosh, Bob Marley, Thin Lizzy, The Doors, Eric Clapton, Buldožer, The Offspring, Bad Religion, Red Hot Chilly Pepers, No Fun At All, Niet, The Spoons, Pink Floyd, Partibrejkers, Majke, Atomsko Sklonište, Dire Straits, Frank Zappa, Hic Et Nunc, Hell Camino, Led Zeppelin, CCR, Res Nullius seveda,... pa še bi se jih našlo...


3. Široka paleta izvajalcev torej. Kaj pa ti trenutno poslušaš?

Nedavno sem se malo posvetil bendu iz Pule The Spoons, kjer je bil frontman Bruno Subiotto, kateremu smo pred tremi leti tudi igrali v spomin v Menzi pri koritu. Po dolgem času sem si spet zavrtel Red Hot Chilli Peppers, legendaren album Californication. Ob jesenskih večerih se mi je ob pivu prilegel tudi JJ Cale. Od domačih pa Prismojene profesorje bluesa, Samuel Blues, Martin Ramoveš band, zopet Res Nullius, The Frictions ipd.

4. Glasbo ustvarjate tako v slovenščini in angleščini. Poješ tudi v hrvaščini in/oziroma v srbščini. Kateri jezik najraje uporabljate?

Ja, nekateri komadi zvenijo bolje v angleščini, ampak kot native govorca se te sigurno bolj dotakne domači jezik in ima verjetno večjo moč sporočanja. Hrvaško govorim tekoče, ker imamo že 33 let vikend na otoku Susku in sem že od rojstva tudi pod tem vplivom in je zelo dober jezik za blues, rock in seveda punk rock.

5. Dotaknimo se pravkar izdanega EP-ja »Iluzija«. Kako bi ga opisali z nekaj kratkimi besedami…

EP »Iluzija« zaznamuje bolj trši garažni zvok, ki že malo meji na stoner rock. Na izdaji predstavljamo novi pesmi, tako da se lahko sliši še kaj novega in komada v malo drugačni preobrazbi…


6. Naslovni komad »Iluzija« ste posneli v tako slovenščini kot v angleščini. Za kaj ste se odločili za ta korak?

Tako je. Ko imaš že posneto glasbo je vredno posneti pesem še v domačem jeziku, če seveda prevod besedila to omogoča, da bistvo še vedno ostane isto. Pa še lažje je tako komad spraviti na domače radijske postaje.

7. Skladba »Pesem« je bila studijsko posneta na začetku letošnjega leta. Zakaj je bila izdana še pod etiketo The Rusks?

Že takrat smo razmišljali o novem imenu, ampak smo potem hoteli čim prej lansirati komad v eter.

8. Lahko poveste, kje, kako, kdo je posnel komada »Pesem« in »Iluzija«? Produkcija, mix, master?

Pesem smo posneli, kot sem že omenil, pri Zvonetu Kukcu (Sokoli, Janez Zmazek, Elektrika,...), Transformator recording, ter je zaslužen tudi za mastering in produkcijo. Komad »Iluzija/Illusion« pa smo posneli pri Gregatu Crnkoviču (Bad Notion), mastering pa je prav tako naredil on, produkcijo pa bolj sami.

9. Bobni oziroma ritem v »Pesmi« se sliši nekako drugačno. Kje je zanka za nas nevedneže, ki nismo tako glasbeno teoretično podkovani? Mene spominja na Pink Floyd, tam Pompeii era.

Mogoče res nisem nikoli pomislil na to, hvala za kompliment. Ja veliko experimentiramo in nočemo, da bi zveneli preveč predvidljivo, šablonsko, kot pop bend. Zato poizkušamo stvari se lotiti drugače. Kristjan Buzeti naš bobnar in Damir Vintar basist sta dobro podkovana v jazz-u in fusion-u, tako da imamo dosti prostora za inovacije v stilu glasbe, ki ga igramo. Pri novih komadih bo tega še več.
10. Na »Pesmi« je poleg vas sodelovalo še nekaj drugih glasbenikov?

Pri omenjenem komadu nam je slide kitaro posnel Zvone Kukec, solo je posnel Julijan Erič. Back vokale pa je impresivno posnel, da zvenijo skoraj kot orglice, Slobodan Marković.

11. Na vaši spletni strani so predstavljeni vsi nekdanji člani in sodelavci skupine. Kako je prišlo do sodelovanja z bratoma Erič, ki sta znana po udejstvovanju v kolektivu Prismojeni profesorji bluesa?

Z bratoma Erič se poznamo verjetno že kaki dve leti pred snemanjem prvega albuma z The Rusks. Veliko smo se družili po jam sešnih na Metelkovi in ROG-u ter tako postali dobri prijatelji. Julijan nam še vedno posname kak solo, kot ga je nazadnje pri komadu Pesem, z Mihatom pa tudi imamo še plane, ko bo čas.

12. Na vašem prvem albumu »Dnevnik« slišimo tudi reggae zvoke. Lahko kaj podobnega pričakujemo tudi na kakšnem prihodnjem albumu?

Nikoli se ne ve, mogoče v hladnih mesecih pade kak reggae navdih...

13. Kar se še tiče vašega prvega albuma, kdo je dekle s spremljevalnimi vokali, kdo igra solo kitaro, kdo je orgličar, kdo je na orglah, kdo igra klarinet?

Pri prvem albumu so nam posodile back vokale tri dekleta, to so: Urška Cvetko, Sara Himelrajh in Urša Mihevc. Orglice je seveda posnel Miha Erič na njegovem WC-ju v stanovanju na Viču. Orgle je dodal Jure Mihevc, pri njemu v zaklonišču smo tudi posneli polovico albuma Dnevnik. Klarinet pa je posnel naš takratni basist Rok Škrlj, ki je zelo vešč tudi na Klarinetu.

14. Je bil prvenec »Dnevnik« posnet z drugačnim pristopom kot drugi album »Bad Information«?

V bistvu zelo podobno, igrali smo namreč vsi v enem šusu, potem pa smo le kaj popravili. Je pa izredno težko potem narediti mix, ker se vse sliši v mikrofonih na bobnih in tudi na kitarski mikrofonih. Vokal je bil posnet naknadno. Kot pa sem že omenil je bilo posneto v zaklonišču v Logatcu pri Juretu Mihevcu oziroma trenutno ima prostor tam Gašper Peršl (bobni - Vlado Kreslin). Album »Bad information« pa je bil posnet pri Jakobu Kralju – Jacuzzy Krall.


15. Zakaj na izdaji »Bad Information« ni (toliko) gostov?

So so. Na solo kitari je gost Bor Zakonjšek (BORZ) pa tudi mislim, da na dveh komadih Julijan Erič.

16. Simon, lahko še kaj poveš o svoji poti kot solo ustvarjalca?

Tako se je vse začelo. Vedno sem bil velik ljubitelj glasbe iz 60–90 tih let, verjetno je bil tu močan očetov vpliv, ki je bil tonski mojster na RTV-ju in je imel tudi doma veliko glasbe. Tam po prvem letniku srednje šole sem na morju v Maredi spoznal prijatelja iz BiH, klicali so ga Drvo, ki me je navdušil za kitaro. Saj je igral vse drugo, kot je bilo ostalo sranje, ki so ga igrali ostali kitaristi na plaži. Na klasično kitaro je igral pravi r´n´r, kot sem ga bil sam vajen. Takoj sem, ko sem prišel domov obnovil kitaro, ki je ležala doma v kotu in začel igrati. Prav Rok Škrlj je bil tisti, ki me je naučil osnov, kaj kmalu pa sem našel neke svoje kombinacije akordov v katere so se po naključju zlila besedila. Teh se je nabralo kar nekaj, je pa zanimivo, da so mi ukradli to kitaro, ravno ko smo se spoznali z bratoma Erič in smo šli naključno v Maredo na dvodnevni trip. Kitaro nisem videl nikoli več, prav tako pa tudi ne še kakih 40-50 komadov, ki so bili še v nastajanju in so bili shranjeni v kitarski malhi. Torba je bila narejena iz JNA cerade, če jo kdo opazi?? Še vedno se išče.

Simon Urbas. Foto: DTD fb

17. Nazadnje ste z Dead Town Dogs odigrali koncerta v ljubljanskem klubu Prulček in 42. Kako je pa kaj s špili v prihodnosti glede na razmere?

Letos smo glede na situacijo imel kar nekaj špilov. Kot ste že omenili v Prulčku in Baru 42, predtem smo igrali tudi v KUD-u Center Slovanskih Kultur France Prešeren, v Menzi pri koritu na Metelkovi, v Breginju, morali bi igrati tudi na Floating Castle festivalu poleti na Snežniku, ampak zaradi bolezni nismo,… Pa verjetno bomo še kje, če spet ne zaprejo vsega... Upamo, na najboljše v prihodnje.

18. Prišli smo do zaključka intervjuja. Kaj bi na koncu še sporočili bralcem?

Ob priložnosti ste seveda vabljeni na kak koncert, kjer lahko slišite komade iz naših različnih obdobjih, pa tudi kak starejši komad v malo drugačni podobi. Do prihoda novih pesmi pa prisluhnite našemu svežemu EP-ju »Iluzija« ter albumoma »Bad Information« (2019) ter »Dnevnik« (2014). Hvala za vašo pozornost.


Hvala Simon za tvoje odgovore in pozdrav celotni ekipi.