Intervju z zasedbo Broken Lock: ´Že od nekdaj iščemo svojo formo´

Broken Lock so skupina, ki je nastala leta 1995. Med tem časom se je na sceni marsikaj spremenilo, oni pa še vedno igrajo. Izdali so pet albumov, žanrsko pa so precej raznoliki, svojo razgibanost pa tudi sami težko opredelijo. Pred kratkim so imeli krajšo turnejo po Sloveniji. Prišli so tudi v Mladinski center v Kopru, kjer je nastal ta intervju. Zasedbo sestavljata kitarista Rihard in Janez, ki sta zadolžena tudi za vokal, Marko na basu, Julij na bobnih, Jure sonus (zvok, efekti). Pogovarjali smo se z Janezom Weissem in Rihardom Župančičem, ki obenem vabita na koncerte v Ribnico (25. marec), Kranj (15. april) in Kostanjek pri Krškem (20. maj).

1. Zanima nas, kaj ima razbita ključavnica skupnega s člani Broken Lock?

Janez: Bilo je poleti leta 1995 in z bendom smo se zbrali pred klubom MKK v Črnomlju. Na vratih kluba sta bili dve ključavnici, mi pa smo imeli samo en ključ. Prvo ključavnico smo odprli, drugo pa zlomili. Takrat smo se tudi poimenovali Broken lock, Zlomljena ključavnica. To ime se je sčasoma pretopilo v naš stil igranja, ker imamo v komadih en kup nepravilnosti, naglih sprememb in tako dalje.

2. Kako bi opisali svoje delo?

Rihard: S tem vprašanjem smo imeli težave že od zmeraj. V bendu poslušamo precej različno glasbo. Na začetku je bil velik vpliv stoner rocka, ampak ne klasičnega. Vedno so nas pritegnile nekonvencionalne forme. V časih našega najstništva je bila na vseh koncertih, ki smo jih obiskali, vedno ista finta: trije akordi in galama. Z eno besedo: HC. Kar je super in the best, ampak nas so zanimale bolj druge zadeve, kot so rifaže in podobno. Ko smo začeli resno delati, smo se, zaradi te različnosti, pred vsakim novim albumom dogovorili, v katero smer bomo šli z njim.

3. Kakšna je vaša žanrska operdelitev?

Janez: Že od nekdaj iščemo svojo formo, saj želimo integrirati tehnične značilnosti z izraznostjo. Vedno se poigravamo z idejo in kamor jo odnese, je v redu. Pri nas ni tako: Ja, tega pa ne bi igrali, ker mi igramo recimo HC. Smo mnenja, da tudi, če je nek reagee, tudi nek dub element, se ga lahko integrira. Če boste brskali po internetu, boste videli, da nas uvrščajo v različne žanre, s čimer pa se mi ne strinjamo. Ker igramo 28 let, smo doživeli že vso glasbo: elektroniko, metal, nu metal, stoner rock, skratka, ni da ni.

Rihard: To je tako. Nekaj ti je všeč in tisto želiš integrirati v glasbo, ki jo ustvarjaš.

Janez: Naša ideja je, da ima vsak riff svojo zgodbo. Ti ta značaj poizkušaš odkriti, pri tem pa ustvarjaš kontraste, ki ga bodo poudarili. Nagnjeni smo k temu, da iščemo neke glasbene ekstreme in operiramo z njimi.

4. Kaj želite sporočiti ljudem s pesmimi, ki jih izvajate?

Rihard: Eni teksti so angažirani čisto družbeno, drugi so dosti bolj osebni.

Janez: Daš neko kritiko, daš nek opis nečesa, daš moment vožnje v avtu. Iščeš neke momente.

Rihard: Načeloma v teh časih ni težko biti jezen, pa kritizirati, ker vse stvari gredo v neke čudne smeri.

5. Igrali ste na zadnjem Novem Rocku. Kakšni so bili vaši občutki?

Janez: Sijajni. Prvič je to, da smo bend, ki igra po klubih. Takrat smo pa kar nenadoma igrali na malo večjem odru. Bil velik stage, nam pa se je zdelo, kot da smo ful majhni. To je bilo davno, spomini pa so še vedno odlični. Kaj naj rečem.. Super občutek!

6. Na katerih festivalih ste še nastopali in kje?

Rihard: Nastopali smo na Kolpa festu, na Trnfestu ter na drugih klasikah v Sloveniji.

7. Za vami je peti album ´Postmodern songs´. Kaj nama lahko poveste o tem?

Janez: Na naše peto dete smo zelo ponosni. Morda smo se na tem albumu vrnili v vode, v katerih smo ustvarjali prej. Vmes nas je namreč malo odneslo v eksperimentiranje.

Rihard: Posnetke smo naredili tik pred kovidom. Dve leti je album kar ležal. Sedaj nam je čisto zares lepo hoditi naokoli in jih predstavljati.

8. Za seboj imate kar precej dolg staž. Na sceni ste že od leta 1995. Zanima me, kaj se je med tem časom spremenilo.

Janez: Vse. Generacije organizatorjev, s katerimi smo pričeli, lahko jim rečemo tudi staroste slovenske scene, ne delujejo več. Nekaj jih, na žalost, tudi ni več med nami. Imeli smo priložnost opazovati, kako se je klubovska scena spreminjala. Od polnih klubov v devetdesetih, do kriz v začetnih dvatisočih, do tega sedaj, ko se nam zdi, da se zadeva zopet počasi vzpostavlja. Tudi bendi, s katerimi igramo, so se spremenili. Mi smo veliko igrali z Ego Malfunction in z ostalimi skupinami, ki so bile aktivne, ko smo začeli. Sedaj pa je čisto neka druga scena. Internet je dal nekaj zelo dobrih prednosti, ki jih prej nismo imeli, po drugi strani pa je bila scena prej na neki drugi način bolj razburljiva, kot je sedaj.

9. Opažamo, da imate neke zelo zanimive videospote. Od kje ideje?

Rihard: Ideje načeloma prepuščamo ljudem, ki nam spote režirajo. Damo sicer neke smernice, ampak ni nujno, da se tega držijo. Za komad Two faces smo recimo želeli imeti video, kjer igramo. Nam je bilo to vedno zakomplicirano. Najprej se je potrebno odločiti, za kateri komad bomo snemali video, potem komu dati, koliko investirati in tako dalje.

10. Izdali ste tudi vinilko. V teh časih je njena izdaja kar malo prestižna zadeva. Zanima me, kako ste se odločili za to?

Janez: Ravno pred kratkim sem poslušal precej zanimivo oddajo o tem. V njej je bilo rečeno, da vinilke pravzaprav predstavljajo 49 procentov fizičnih nosilcev. Res je, da je relativno visok produkcijski strošek, ampak se jo splača narediti. Obstaja še veliko ljudi, ki cenijo to vrsto zapisov. Vinilka je po mojem mnenju nek fizični nosilec, ki ima svoj čar. Ker je plošča velika, pride do izraza tudi art, ki je na njej, kar je eden izmed precej pomembnih dejavnikov.

Rihard: Jaz, recimo, sem eden od navdušencev nad vinilom. Imam precej veliko zbirko. Na kateri koli koncert, kamor grem in prodajajo plošče benda, jo načeloma vedno kupim.

11. Kaj vam pomeni kompilacija Punk Rock Val 22 na katero ste bili uvrščeni in ki na posluh ponuja zbrane domače alternativne ustvarjalce?

Janez: Pozdravljamo, da se te stvari delajo. Spominja me na kakšne starejše prakse, recimo na ´No border jam´ kompilacijo ter na druge, s katerimi smo v preteklosti živeli. To je super poklon sceni.

12. Ali v Sloveniji po vašem alternativa lahko preživi?

Janez: Preživi lahko. Stvar je samo v tem, kako se bo, kot vedno, oblikovala. Samonikla prizorišča, kakršna so bila včasih, so nadomestili mladinski centri. Koliko bodo le-ti lahko furali neko neodvisno politiko in producirali ter podpirali sceno, toliko bo pač ta scena živa. Seveda bodo pa vedno tudi old school placi, kjer se še vedno dogaja. Pred kratkim smo obiskali tak čudovit prostor v Goriških Brdih (Strelišče). Če je to prihodnost, je lepa.

Rihard: Vredu je, da klubi zopet živijo. Tudi recimo pri nas v Črnomlju ima MKK nek podmladek, ki fura program in to je zelo lepo videti. Včasih smo bili tam tudi mi zelo aktivni. Všeč nam je tudi, da koncertni prostori še živijo in da se v njih nekaj dogaja. V Koper smo se vrnili po veliko letih.

13. Če bi bili vsemogočni, kaj na svetu bi spremenili? Kaj vas najbolj moti?

(smeh) Janez: A kaj nas moti, da se dogaja.. Hm, čakaj (smeh)... Tako bom rekel. V tej fazi življenja, kot sem jaz, nisi več utopik. Skušaš biti kar realist.

Rihard: Jaz bi rad več resnice. Ne toliko nekega dreka, ki se nam ga futra iz vseh možnih kanalov in manipulacij s samo resnico.

Janez: Osnova je malo manj plastičnih vrečk. Poslušajte naš album in vam bo jasno, kaj sem s tem želel povedati.

Intervju sta pripravila Mojca Lubej in Luka Petešič.

Novopečeni skate punkerji Smacked napovedujejo prvenec!

Smacked je štiričlanska skupina primorcev in korošcev, ki dela in ustvarja v Ljubljani. Nastopa v zasedbi: Matija Vižin (vokal), Žan Ferčak (kitara), Klemen Slatinek (bas), Andraž Sešelj Pangerc (bobni).

Band se je formiral aprila 2022 navdahnjen s punk rockom in skate punkom. Konec lanskega leta so posneli prvenec, ki bo luč sveta ugledal 1. aprila letos. To bo v bistvu produktiven zaključek njihovega prvega leta obstoja. Album bo nosil naslov ´Surfing the Tsunami!´ Poslušali boste lahko 15 melodičnih, raznolikih in svežih punk rock viž, ki jih združujejo zanimiva osebno izpovedna besedila iz vsakdanjih plusov in minusov vseh nas.

Album je bil posnet v studio Attic v Orehovljah pri Novi Gorici. Njegov producent je Nenad Putnik. Izdan bo pod okriljem SDNL Records, lahko pa ga boste dobili v fizični ali pretočni obliki na vseh glasbenih platformah. Fantje so se do uradnega izida odločili, da bodo vsak dan objavili en komad. Dva štikla so že objavili, do 1. aprila pa bodo sledi še ostali, ki bodo del njihove zgodbe.

  

Kmalu bodo znani tudi datumi koncertov, na katerih bodo predstavljali novo izdajo in bodo spotoma objavljani na njihovih socialnih omrežjih.

Piše: Mojca Lubej

Kam? Na Kamelot v Budimpešto!

8. aprila nas na prizorišču Barba Negra v Budimpešti čaka prav poseben koncert ameriške glasbene skupine Kamelot. V sklopu evropske turneje nam bo predstavila svoj novi glasbeni album ´The Awakening´, ki izide 17. marca 2023. Spremljala jo bo kopica predskupin iz različnih držav, te pa so: Myrath (Tunizija), Eleine (Švedska) in League of Distortion (Nemčija). Vstopnice so na voljo tukaj.

Kamelot izvaja mešanico symfonic, progressive in power metal glasbe. Skupina je bila ustanovljena na Floridi leta 1987. V svojih 36 letih delovanja je izdala dvanajst studijskih albumov. Med bolj znanimi so: Karma, Epica, The Black Halo ter Silverthorn. Posneli so tudi 20 videospotov. Njihova posebnost je, da se besedila in skladbe v albumih velikokrat med seboj prepletajo ter predstavljajo globoke zgodbe, ki jih želijo povedati in deliti na odru.

Myrath prihajajo iz Tunizije. Izvajajo power metal glasbo z pridihom arabskih melodij. Njihove koncerte popestrijo posebni ritmi, pa tudi trebušne plesalke. Bend je nastal leta 2001 in je prva glasbena skupina iz Tunizije, ki je podpisala pogodbo z založbo izven države. S svojimi besedami so stil glasbe, ki ga igrajo poimenovali kot: ´goreč peščeni metal.´

Švedska glasbena skupina Eleine igra glasbo, ki je skupek symfonic, trash in black metala. Nastopili so kot predskupina številnim znanim glasbenikom. V Sloveniji smo jih imeli priložnost slišati novembra 2022, ko so v Orto baru spremljali skupino Sonata Arctica na njihovi Acoustic Adventures turneji. Članek o tem si lahko ogledate tukaj.

League of Distortion se ponaša s prav posebnim zvokom modernih melodičnih ritmov. Ustanovitelja sta znana po svojem sodelovanju v glasbenih skupinah Exit Eden in Kissin' Dynamite.

Piše: Sara Petešič

Intervju s pionirji novega vala, Paraf: ´Punk je v bistvu nepolikana resnica´

Paraf je skupina, ki je davnega leta 1975 vzklila v hrvaški Rijeki. Takrat se je iz rock´n´rolla začel razvijati punk, ki se je v roku dveh do treh let formiral bolj ali manj po vsem svetu. Istega leta je nastala skupina Sex Pistols, leto kasneje še The Clash. Paraf je torej skupina s tradicijo in dolgo sledjo. Za njimi je ogromno glasbenih izkušenj ter nastopov, štirje albumi, nazadnje so izdali album ´Delta (Live album 2022)´ pri Dallas Records, ter dve mali plošči. Njihovo delo je bilo denimo obeleženo tudi na kompilacijah ´Novi punk val 1981´ ter zbrana dela 1976–1987. Slednja je izšla kar na štirih CD-jih (2018). 

Paraf je kar nekajkrat menjal postavo. V trenutni zasedbi deluje kar osem članov:

• Pavica Mijatović (Vim Cola) - vokal

• Valter Kocijančić - kitara, vokal

• Zdravko Čabrijan – bas kitara

• Raul Varlen - klaviature

• Vlado Simcich (Vava) - kitara

• Deni Šesnić - kitara

• Iva Močibob - vokal

• Alen Tibljaš - bobni

Paraf smo lansko leto ujeli na festivalu Exit in tako je nastal intervju. Pogovarjali smo se z Valterjem Kocijančićem in Vim Colo.

1. Zanima me zgodba o Parafu. Kako se je pravzaprav vse začelo?

Valter Kocijančić: Zgodba se je začela leta 1975-1976. Takrat smo bili še najstniki in nas je zanimalo vse mogoče. Tudi inštrumenti. Začeli smo preigravati kitarske rife in ugotavljati, česa so kitare pravzaprav sposobne. Takrat je moj oče delal za časopis, tako sem imel vpogled v mnogo člankov. Seveda sem jih delil s prijatelji in vsi smo jih z velikim veseljem prebirali in na tak način raziskovali svet. Pritegnilo nas je punkersko gibanje in odločili smo se, da ga poizkusimo igrati tudi mi. V časopisu smo namreč videli fotografije punkerjev in ker smo bili pubertetniki, odprti za spremembe, nam ni bilo težko energijo s slik pretvoriti v energijo glasbe in krepiti tovrstno kulturo.

2. Kaj je za vas bistvo punka?

Vim Cola: Punk je v bistvu ´nepolikana resnica´. Prikaže življenje takšno, kot je. Po resnici. Brez olepšav.

3. Kako gresta skupaj politika in punk?

Vim Cola: Težko gresta skupaj.

Valter Kocijančić: Nikakor.

Vim Cola: Punk je v principu "Gandhijevska fora", ki pravi, da je državna neposlušnost v bistvu tvoja dolžnost. Seveda, neposlušnost k tistemu, ki ni pravično in ni smiselno. To je v bistvu vsa poanta zgodbe o punku.

Valter Kocijančić: Ravno zaradi tega se punk ne oglašuje javno, ampak ostaja nekako v zaledju. Vim Cola: Punk je tisto, kar krepi osebno identiteto. Je razmišljanje z glavo, brez pristajanja na kompromis.

Valter Kocijančić: V bistvu ni pomembno, kako se to imenuje.

4. Nekateri vas opredeljujejo kot reški novovalovski bend. Kako je scena v Rijeki izgledala, ko ste bili mladi in kako izgleda sedaj?

Valter Kocijančić: Ko smo bili mladi, nas je bilo najprej nekoliko alternativcev. Iz teh nekoliko alternativcev nas je v roku parih mesecev nastalo nekaj sto.

Vim Cola: Če pogledamo, je to čista geometrična progresija.

Valter Kocijančić: Sedaj so časi drugačni, na glasbeno površje so prišli novi stili. Mladini se ponujajo popolnoma neke nove stvari, ki jih mi v njihovih letih nismo poznali. Čas je napravil svoje. Zelo pa mi je všeč, ker še vedno veliko mladih ljudi razmišlja s svojo glavo.

5. Kakšni so bili začetki Parafa? Kakšni so bili prvi koncerti in podobno?

Valter Kocijančić: Najprej smo igrali po raznih parkih in v okolici hiše. Naš prvi veliki koncert je bil v Circolu, zgradbi italijanske skupnosti v Reki. Leta 1978 smo prišli v Srbijo. Igrali smo na zadnjem Bum festivalu, ki se je takrat odvijal v Novem Sadu. Po vseh letih smo si želeli ponovno igrati v Novem Sadu in sedaj smo na Exitu. No, sedaj smo v večji zasedbi. Danes nas je osem, takrat smo bili samo trije. Pa tudi mi smo malo starejši in so nam je ravno zaradi tega prišlo na pomoč še nekaj članov. Smo tudi malo širši in seveda malo modrejši (smeh).

6. Kakšno je bilo življenje pankerjev, ko ste bili še mladostniki?

Vim Cola: Živeli smo tako, kot danes živi mladina. S svojimi starši, ki so bili frustrirani in okupirani s situacijami, v katerih so se nahajali. Te frustracije so bile kasneje na nek način inspiracija bendu, da jih je pretvoril v glasbo in iz njih naredil komade.

7. Kako je prišlo do imena Paraf?

Valter Kocijančić: Čisto slučajno. Prvih petnajst dni smo se imenovali skupina Unikat. Potem sem prišel na plan z idejo, da si zamenjamo ime v Paraf. Bilo mi je zelo simpatično. Kaj pomeni paraf? Paraf je samo en znak, avtogram. Izraz je tudi parafirati nekaj. Vsi so bili za. Pa tudi ime smo opravičili. Pustili smo zelo globoko sled na ozemlju bivše Jugoslavije.

Vim Cola: Sedaj na naše začetke lahko gledam iz distance, kajti od tega je preteklo mnogo let. Lepo je videti, da se je ta energija, ki si jo vlagal, materializirala čez določena človeška življenja. Danes lahko recimo vidimo in slišimo ljudi, ki prihajajo k nam in nam rečejo: Čez vašo glasbo sem preživljal te in te zadeve..., šel sem čez ta in ta leta. Bili ste mi inspiracija za to in tisto, za nekaj, za kar nisem mislil, da lahko naredim, pa sem se vseeno spustil v to, zahvaljujoč vam. In to je v bistvu genijalna poteza. To pa zato, ker si za seboj pustil sled.

Valter Kocijančić: Na kratko: Spremenil si mi življenje. Velikokrat smo to slišali.

8. Ali ste, ko ste začeli igrati, imeli kake ambicije, da postanete tako opazni?

Valter Kocijančić in Vim Cola: Ma neee.

Valter Kocijančić: To smo delali iz lastnega zadovoljstva, pa je nekdo tole naše zadovoljstvo prepoznal in se je začelo širiti, kakor rak rana.

Vim Cola: Razlika je v tem, s kakim namenom nekaj delaš. Če delaš za denar, se boš kar hitro naveličal in načeloma tega ne boš delal z veseljem. Projekt bo kaj kmalu pozabljen. Če pa delaš nekaj, kar delaš z veseljem, je rezultat tega zadovoljstvo in uspeh. Pri vsej tej stvari je pomemben samo namen in motivacija. Če si ob svojem delu užival in vlagal energijo, ki si jo pretvoril v besedila in v glasbo, v moč... Potem je uspeh zagarantiran.

9. Kakšno je vaše mnenje o Exit-u?

Vim Cola: O Exitu ne moremo veliko govoriti. Enostavno zaradi tega, ker smo tukaj prvič. Kar smo videli je v bistvu fantastična organizacija in želimo vse lepo organizatorjem, ker je to ogromen posel. Prekrasno je, ker so na enem takem prelepem mestu uspeli povezati vse mogoče glasbene žanre. Všeč mi je, ker se vse dogaja brez zadržkov. Vsak ima namreč možnost doživeti glasbo, ki mu najbolj ustreza, brez sojenja in grdega gledanja drugih ljudi in sodelovati v vsem tem menjanju energije. To je moje osebno mnenje vsega, kar sem do sedaj videla. 

10. Zanima me še to, kdo je bil krivec, da ste se ponovno zbrali in da nadaljujete svoje delo.

Vim Cola in Valter Kocijančić: Tu ni krivca ali neke posebne zgodbe.

Vim Cola: Člani zasedbe smo v privat življenju prijatelji. To pomeni, da smo skozi v kontaktu. Srečujemo se že od skozi in ves ta čas nas je bilo nemogoče razdružiti. To je vez, ki bo ostala za vedno. V preteklosti so se pokazale neke situacije, neki trenutki, neke obletnice, ki jih je bilo potrebno proslavili. In ugotovili smo, da to pride skupaj.

Valter Kocijančić: Ugotovili smo tudi, da se je lepo vrniti v mlade dni. (smeh)...refreš...

11. Kake plane imate za prihodnost?

Vim Cola: Prihodnost je nam vsem neznana. To, kar vemo, je, da imamo material, ki se dokončuje, ali pa je v planu, da se naredi. Pri tem bodo sodelovali vsi člani, ki v tem trenutku delujejo. Pričakujemo, da bo vse skupaj zelo zanimivo. Ne bi bilo primerno, da ljudem povemo nek rok, kdaj bodo vse te novosti prišle na dan, ker smo si pri tem projektu dali neko časovno svobodo. Iz razloga, ker smo mi časovno omejeni.

Valter Kocijančić: Najbolj pomembno je to, da ne razmišljamo o denarju, ampak naredimo vse takrat, ko imamo čas. Brez nekega pritiska in brzine. Za konec si lahko ogledate še naš sveži video za pesem ´Javna kupatila´, na odrih pa bomo 11. marca v Zagrebu in 24. marca v Beogradu (op. p.). Srečno.

Hvala za vaš čas, odlično glasbo in zanimive odgovore. Intervju je pripravila Mojca Lubej.

Intervju z Vox Populi: ´Dotakli ste dno.´

Vox Populi je skupina, ki je nastala sedaj že davnega leta 1994. Prihajajo iz Srbije, točneje iz Beograda. Lahko se pohvalijo, da so igrali z zvezdami punk glasbe, kot so UK Subs, Dead Kennedys itd. Nastopali so že po mnogih festivalih in velikih odrih. Eden izmed njih je bil tudi lanski Exit festival, kjer smo jih ulovili tik pred tonsko vajo (Exlosive stage, 8. 7. 2022) in z njimi naredili intervju. Člani zasedbe so: Rudar - vokal, Androman - kitara, Storm trasher - kitara, Djura - bas, Kića - bobni. Mimogrede, 22. aprila bodo Vox Populi skupaj z Odpadki Civilizacije nastopili na Dunaju (COCO bar).

1. Kdo ste Vox Populi? Kako bi se opisali nekomu, ki vas ne pozna?

Rudar: Vox populi je ultra hitra, ultra energična, ultra zanimiva, ultra zabavna in trenutno najboljša punk skupina. (smeh)

2. Kako ste dobili to ime?

Rudar: To se je zgodilo davnega leta 1994. Takrat sva s kitaristom intenzivno raziskovala finski hardcore in punk, ki sva ga tudi največ poslušala. Naneslo je, da sva postala oboževalca finske skupine Distractions. Njihov največji hit je Vox Populi. Izraz nam je bil že na samem začetku zelo zanimiv, saj Vox Populi v latinskem jeziku pomeni glas ljudstva. Ker nosi neko sporočilo, smo se soglasno odločili, da se tako želimo imenovati in smo to ime takoj sprejeli za svojega.

3. Zakaj ste izbrali hard core punk? Ima morda to nek poseben pomen?

Androman: Ko poslušaš prvobitni punk v stilu Sex Pistols, The Clash in tako dalje, vidiš, da je to punk rock, ki je samo malo trši od rock´n´rolla. Ta glasba, ki jo mi igramo, je nastala v obdobju 1981–1982 in se imenuje hardcore. Lahko bi jo definiral kot malo trši punk. Od punk rocka se razlikuje po tem, da je malo hitrejši, gibčnejši. Ker smo bolj energični, smo izbrali ta žanr in to igramo še dandanes.

4. Kaj menite o Oi Punku?

Strom Trasher: Kakšno je to vprašanje? To je glavna gonilna sila, glavna moč v punk rocku. Zame je najbolj pomemben, ker rad poslušam Oi punk. Obožujem stare in nove bande. Od starih imam zelo rad skupino Blitz. Evo, še njihovo majčko nosim (smeh). Rad imam tudi skupine Foreskin, The Business in tako dalje.

5. Kako vaše pesmi nastajajo? Od kje ideje?

Rudar: Načeloma je to vpliv tistega, kar se dogaja v svetu okoli nas in z nami samimi. Poleg tekstov, ki so politično usmerjeni in se tičejo oblasti in delovanja politike, ne samo v Srbiji, ampak vsepovsod po svetu, pišemo tudi osebno izpovedne pesmi. V njih opisujemo, kako se počutimo in kako svet okoli nas vpliva na naša čustvena stanja in dojemanje.

6. Kako izgledajo vaše vaje?

(Smeh iz vseh strani) Kića: Imamo boben, dve kitari in eno bas kitaro. Takole bom povedal. V bendu nas je pet. Basist je tonec in večkrat je na turneji z nekim drugim bendom. Ko se to zgodi, prevzame bas v roko naš kitarist. Ker pa smo vsi precej zasedeni, se lahko zgodi, da pridemo na vajo samo trije. V takih trenutkih skombiniramo tako, da eden od nas prevzame vokal, kitaro in boben, nato se stvari menjajo in si nekako delimo pozicije. Ko pride do nastopov, pa se hitro vklopimo in le-ti stečejo brez problema. V glavnem, zelo zanimiv način, ki se vedno izide.

7. Kako pa so vaše vaje izgledale med epidemijo?

Rudar: Normalno smo se dobivali, takoj, ko so nas pustili, da odidemo iz hiše. Zavedamo se, da je v tej glasbi zelo pomembno vzdrževati formo in kondicijo, če želiš, da si zares dober. HC lahko primerjamo z nekim športom, kajti hitro lahko padeš iz forme, če nič ne vadiš.

8. Kakšen občutek je nastopati z imeni, kot so UK Subs, Dead Kennedys in tako dalje?

Storm trasher: To nam se je dogajalo že tolikokrat, da nam je postalo igranje z njimi nekako enako, kot z vsemi ostalimi. Z velikimi svetovnimi zvezdami smo v bistvu postali dobri prijatelji. Organizirali smo jim koncerte v Beogradu. Tudi oni so nam pomagali, da igramo v tujini, recimo v Angliji. No, ko smo bili še na začetku naše poti in smo prvič igrali z G.B.H., nam je to bilo nekaj posebnega. Kasneje pa vidiš, da ti ljudje niso nikakršne zvezde, ampak so isti, kot mi vsi, so takšni, kot publika, ki pride na njihove koncerte. Zato je za nas sedaj to nekaj normalnega in se počutimo, kot da nastopamo z določenimi bendi, ki nimajo svetovnega slovesa.

9. Ste skupina z veliko leti delovanja. Kakšna je razlika od začetka do sedaj?

Kića: Zastavila si mi precej zanimivo vprašanje. Ne vem, kaj naj ti rečem. Sedaj smo morda malo bolj uigrani. Začeli smo kot bend, ki je igral priredbe. V času naših začetkov ni bilo veliko koncertov, kajti bile so kar stroge kazni za take, kot smo mi. V nekem trenutku smo prišli na idejo, da bi bilo dobro narediti žur za prijatelje. In tako smo začeli igrati. Prvi koncert je trajal dve uri. V njem smo igrali priredbe vseh možnih punk bendov. Kaj kmalu pa smo začeli delati svoje pesmi. V kasnejših letih našega delovanja je prišlo obdobje, ko smo igrali malo hitrejšo glasbo, na katero sta imela vpliv tudi speed in trash metal glasba. Imam občutek, da se ta obdobja pri nas menjajo. Enkrat igramo bolj blago glasbo, drugič zopet tršo... Kot je meni znano, čez take faze prehaja veliko bendov. Načeloma pa se kar dobro držimo tistega, kar smo si zadali.

10. Kaj vam glasba pomeni?

Androman: Vse. Glasba je absolutno vse.

11. Katere glasbe recimo temu ne poslušate?

Androman: V tem trenutku ne želimo klasificirati po žanrih glasbe, kaj imamo radi in česa ne maramo. Lahko rečem, da se izogibamo tistega, kar nas maltretira in nas spravlja v depresijo in obup, tistega, kar nam je brez veze, nečesa, kar nas ne inspirira in ne čutimo, da temu posvetimo nekaj časa. Z eno besedo, eden naših avtorskih komadov je posvečen turbo folk glasbi in se imenuje Dotakli ste dno.

12. Eno provokativno vprašanje: Nekateri ljudje pravijo, da je punk mrtev. Kaj pravite vi?

Rudar: V bistvu ni mrtev. Na trenutke se samo uspava. Dokler obstajajo bendi, ki punk igrajo, ne morem reči, da tega žanra ni... Zadnje čase je ogromno mladih bendov, ogromno neke mlade energije na tem področju in dozdeva se mi, da se punk vedno znova rojeva. Skozi glasbo se vedno znova širi, ampak mislim, da je to samo v glasbi, pankerski trend pa zamira. Ni več protestov in takega druženja ter načina življenja pankerjev, kot so bili včasih. Ko se je končala epidemija, smo takoj začeli s koncerti. Jaz sem mnenja, da je punk definitivno živ.

13. Kakšni so vaši plani za naprej?

Storm Trasher: Plani? (smeh) Plani so taki, da odidem iz benda (smeh). Mislim, da v tem trenutku nimamo nekega konkretnega plana oz. cilja. Nadaljevati nameravamo s tem, kar smo naredili do sedaj. Naše delo želimo predstaviti publiki ter pridobiti čim več mladih ljudi. To je glavno. Počasi ostvarjam novo glasbo. Nekaj imamo že posnetega, pa tudi nekih spotov smo se lotili. Radi pa bi izdali tudi kakšno vinilko.

14. Kakšno sporočilo bi dali mladim HC punk bendom?

Rudar: Vsak pritisk, ki ga trpite od sistema, vsako represijo ali nezmožnost, da se predstavite in igrate, ignorirajte in najdite moč, da igrate dalje ter da nadaljujete s svojim delom. Pomembno je, da nekako furate svojo idejo na brezkompromisen in močan način.

15. Vaša zaključna misel...

Rudar: Jaz bi na koncu intervjuja rad pozdravil vse naše prijatelje iz Slovenije, še posebej tiste iz Ljubljane in Idrije, prijatelje iz Metelkove, bende, kot so Hak Attak, Gužva u bajt in mnoge druge, s katerimi smo igrali. Rad bi povedal, da nam je v Sloveniji vedno lepo, ko pridemo.

Najlepša vam hvala za intervju in želim vam še veliko uspehov v prihodnosti. Intervju je pripravila Mojca Lubej.