Intervju s skupino NIET: "Nikoli se nismo bali izzivov!"

Ime in misel na skupino Niet nas popelje v osemdeseta, prav v tista leta, v katerih je bilo mnogo razcveta na glasbenem področju. In to v vseh žanrih, po celem svetu. Tudi v Sloveniji. Na področju punka v Jugoslaviji se je takrat marsikaj dogajalo in leta 1983 je nastala skupina, za katero si upamo trditi, da je v naše življenje prinesla ogromno sprememb in širše poglede. Bila je ena najplodovitejših skupin na področju punk glasbe. Fantje z manjšimi prekinitvami aktivno delajo še dandanes in nič ne kaže, da bi se česarkoli naveličali. Danes jo sestavljajo Igor Dernovšek (kitara), Janez Brezigar (bas), Tomaž Bergant (bobni), Robi Likar (kitara) in Borut Marolt - Dodi (vokal). 

Pred koncertom, ki so ga imeli oktobra v izolskem Hangar baru, sem si vzela nekaj časa in poklepetala z njimi. Iz klepeta pa je nastal zanimiv intervju, ki sem ga za Slovenski Punk Rock Portal pripravila Mojca Lubej.

1. Mene zanima, kdo ste Niet? Kaj lahko poveste o sebi in kaj je tisto, kar vas označuje?

Igor: Niet smo star band, ki je nastal v osemdesetih. Izhajamo še iz Jugoslavije in takrat smo igrali glasbo, ki se ji je reklo hardcore. Takrat je bilo obdobje, ko je punk postal malo bolj medel, zato smo se odločili, da potrebujemo svežo kri in odkrili hardcore. Takrat je bila cela ljubljanska scena HC in tudi mi smo bili HC. Sčasoma smo šli preko različnih stvari, preko vzponov in padcev, takih in drugačnih, ustvarili smo svoj zvok in sedaj smo tukaj, taki, kot smo.

2. Od kje ideja za ime skupine?

Igor: Nastali smo iz skupine z imenom O, pizda!, v kateri sva bila jaz in pokojni Aleš Češnovar. Pridružil se nama je še Primož Habič, ki je bil prej pevec od Odpadkov civilizacije. Bobnov sicer takrat še nismo imeli, ampak bolj pomembno, kot da imamo bobne, nam je bilo, da imamo ime. Jaz sem predlagal ime Niet, Habič pa Socialne kurbe. Potem smo dali obe imeni na glasovanje. Glasovali smo po evrovizijskem pravilu. Ime Niet je dobilo mojih 12 točk, Aleš mu jih je podelil 12, Habič pa 10. Niet je zmagal s 34 od možnih 36 glasov.

Zakaj Niet? Delovalo je nekako uporniško, jedrnato. Enostavno... NE! Takoj mi je bilo všeč in predlagal sem ga za ime skupine.

3. Od kje črpate ideje za besedila in glasbo? Sprašujem tudi zaradi tega, ker imate zanimive naslove vaših komadov.

Igor Robiju: Ti si napisal "Vidim rdeče". Beseda je tvoja...

Robi: Jaz sem napisal glasbo. Besedilo je Dodi napisal. Glasba za ta komad je v stilu Dead Kennedysov, ki sem jih jaz, kot najstnik, zelo oboževal. Besedilo se mi je zdelo nekako primerno za tako glasbo.

Dodi: Drugače pa je itak Igor avtor večine besedil.

Igor: Ja ne vem, veš, nekako pade. Zelo različne stvari so. Ali od nekod pade nek tekst, ali prej pride melodija in potem tekst na tisto melodijo... Ponavadi vedno delamo komade nekako kampanjsko, vse v zadnjem trenutku in po potrebi, recimo, ko je potrebno izdat novo ploščo ali pa kake nove komade naredit, ni pa tako, da bi bile ideje skozi na zalogi in da bi to kapljalo počasi.

4. Sedaj se vrnimo nazaj v obdobje HC pa na nastop s Primožem na Novem Rocku. Kaj mi lahko poveste o tem obdobju?

Igor: Novi rock je bil naš prvi nastop na velikem odru. S klubskih odrov je bil za nas to en velik preskok. In takrat je bil to precejšen spektakel. Biti udeleženec na Novem Rocku je pomenilo, da si moral poslati svoje komade in potem je žirija izbrala bende, ki so nastopali. Za nas je bila velika čast, da smo bili izbrani. Takrat je Novi rock trajal dva večera. Prvi večer je bil bolj alter, punk, drugi pa alter pop. Bili smo zvezde prvega punk večera. Igrali smo z raznimi bendi. Z eno besedo: čista norija. Ljudje so pričakovali nek hit, da se jim totalno strže, tako kot na ostalih koncertih, in ja, kot je rekel en kritik: Ograja je šla dejansko v franže, tak pritisk je bil. Res je bilo neverjetno. Za nami so igrali EKV, kateri pa niso bili ravno navdušeni nad tem, da smo jim malo vzeli show. Par mesecev kasneje smo se srečali v Sarajevu in takrat je prišlo do rahlega pretepa med Habičem in njihovim bobnarjem, ker je njihov bobnar rekel: "Opet oni Slovenci! Opet ću pravit sranje!". Habič ni razumel, da je to kompliment in je samo "uletel" čez mizo in njihovemu bobnarju zaril pest v glavo. Kasneje smo se pomirili in smo nato še nekajkrat igrali skupaj.

5. Bili ste tudi v Parizu. Lahko poveste kaj o tem?

Dodi: Povejta raje štorijo, kako ste se peljali nazaj iz Pariza.

Robi: Bili smo v Franciji in smo imeli turnejo po različnih mestih. To je bil festival Rock'd Europe, kjer je bilo par bendov. Na festival so bili povabljeni en lokalni in trije bendi iz treh različnih držav. Mi smo takrat zastopali Jugoslavijo. Bilo je zelo pestro in zanimivo. Tudi koncerti so bili zelo dobro obiskani. Prvič smo v bistvu videli, kako te zadeve potekajo na profesionalni ravni. Recimo, kako sploh izgledajo garderobe. Kako te pripeljejo na oder. Za nas je bilo to nekaj popolnoma novega, kajti prej smo bili nek bend iz garaže, tam pa je bila čista Hollywoodska scena. Lučke na odru in še marsikaj. To smo prej videli samo v filmih. Ta turneja se je očitno dobro obnesla, kajti kasneje so nas povabili še v Pariz. V Parizu smo bili povabljeni na nek dobrodelen festival, mislim da je bil organiziran za lačne otroke po svetu. Tam smo igrali dva dneva zaporedoma in nismo dobro razumeli, da je to dobrodelno. Prišli smo pa brez denarja. Ker denarja nismo dobili, je to bila zelo neprijetna situacija. Še na pico nismo mogli. Na koncu so se nas le usmilili in nam dali nekaj malega. Obakrat smo v Francijo prišli v starem Volkswagnovem kombiju in obakrat se nam je pokvaril. V drugo smo imeli velike probleme z vračanjem domov. Eni so dobili štop, drugi ga nismo dobili in sva šla jaz in takratni bobnar prosjačiti policijo, če lahko prespiva pri njih. Rekli so nama, da to pač ni možno, ampak so nama dali 10 mark in naju poslali v najbližji park, da tam prebediva noč. Naslednji dan sva nekako srečno prišla domov.

6. Okoli leta 1993 je prišlo neko atipično obdobje Nietov. Neki angleški komadi... Kaj se je takrat dejansko dogajalo v skupini?

Igor: L. 1993 je bilo dve leti po Primoževi smrti in začela se mi je dogajati Nietonostalgija. Več ljudi me je stalno nagovarjalo, da bil čas, da se zopet sestanemo in začnemo nekaj delati. Klical sem fante. Zbral sem ekipo, ki je bila takrat ista, kot iz leta 1988. To sem naredil predvsem iz enega razloga in sicer, da bi komade, ki so bili prej na trakovih in kasetah, končno spravili na CD. Sklenili smo dogovor, da oddelamo 10 koncertov po Sloveniji, Žare pa nam izda ploščo. Nismo se ujeli kot prej. Tudi tisti angleški komadi so bili več ali manj neposrečeni. Sedaj imamo v planu predelati te angleške komade in jih posneli v slovenščini. No, to nam je tudi eden od načrtov za letos. Morda bo kaj od njih. Ker to je tako: Vsakič, ko nekaj predelaš, nastane nekaj novega. Na tisto obdobje nisem ravno ponosen, nismo se dobro ujeli z ekipo. Trajalo je zelo kratko, eno leto. Takoj, ko smo tistih 10 koncertov oddelali, ki smo jih bili dolžni, smo razpadli. Skregani. Po tistem 15 let nisem prijel za kitaro. Do leta 2008, ko smo se vrnili na sceno z Borutom in v originalni zasedbi z Alešem, Robertom in Brechtom.

7. Kakšno mnenje imate o kompilaciji Držte jih, to niso Niet?

Igor: Zelo sem ponosen, da se je nekaj takega zgodilo. Zbrali so se res dobri bendi. Od Rambo Amadeusa, Zablujene generacije, do Ane Pupedan itd... Videlo se je, da so avtorji priredb rasli gor z Nieti in da so se projekta lotili z veseljem. Eni bolj, drugi manj, ampak vsak od njih je dal v komade eno svojo noto. Za mene je bil to en velik kompliment. Po zaključku albuma je akcija trajala še tri dni koncertov, kajti vsi ti bendi so tudi nastopali na različnih odrih in pokazali, kaj so naredili. Še enkrat: To je taka čast, da ni za verjet.

Janez: Super kompilacija je, precej posrečena. Res je en lep zapis teh komadov od Nietov, ki so bili pač takrat narejeni. To je en lep spomenik Nietom iz strani vseh teh slovenskih bendov, ki so takrat nastajali. Meni je zelo všeč ta plata.

8. Borut (Dodi), vprašanje zate. Kako si pa ti prišel zraven Nietov? Vem, da si igral pri enem drugem bendu, ki je bil tudi zelo uspešen.

Ne, takrat nisem več igral z njimi. Prisluhnimo tišini smo razpadli pred nekaj leti. Nieti so me poklicali saj so že dolgo neuspešno iskali pevca in menda so preizkusili več kot 50 ljudi v dveh letih. Zato, da sem sploh prišel na avdicijo, sta kriva dva vira. Prvi vir je bil Gušti, ki je Igorju rekel, naj me pokliče, drugi vir pa je bil Mutvar, ki je isto rekel Likarju. Vse to se je dogajalo približno v istem času, tako, da me je na koncu poklical Likar in mi rekel, da naj se pridem pokazat. Jaz sem bil seveda zelo vesel, ker sem bil njihov fen. Hkrati pa sem čutil in vedel, da je to to. Vedel sem, da sem že zraven in na vaje sem prišel popolnoma brez nobenega strahu. Prav na način: To je to. In tako je tudi bilo.

Igor: Ta kemija je takoj zaživela in zgodilo se je nekaj neverjetnega: v decembru oz. januarju smo dobili novega pevca. Dodija. Maja 2008 smo imeli že veliko vrnitev v Križankah.

9. Kaj pa Rokovnjači? Kako ste sploh prišli do tega, da naredite glasbo za gledališko predstavo?

Igor: Moj bratranec Miha Nemec je režiser in igralec v novogoriškem gledališču. Pred nastankom Rokovnjačev je imel eno zelo uspešno predstavo, ki je tudi požela nekaj nagrad. Rekel mi je, da bi se želel lotiti muzikala. Tudi on je bil fan Nietov in oba sva rekla: Ok, zakaj pa ne? Predlagal je, da naš bend naredi glasbo za Rokovnjače in odgovoril sem mu, da lahko poizkusimo. Nikoli se nismo bali izzivov. Vsakemu od fantov sem dal v roke tisto knjigo (režisersko), ki se jo je moralo prebrati in potem so na podlagi nje začeli nastajati teksti. Malo po moji ideji, malo po ideji scenarija, malo po ideji scenarista... Glasbo smo s fanti naredili skupaj. Jaz sem na to ploščo še vedno zelo ponosen. Predstava je bila odlična. Zmagala je na kranjskem festivalu tedna slovenske drame, ki je takoj za Borštnikovem prstanom največji dosežek. Uspelo nam je. Razmišljali smo o tem, da bi šla predstava še malo po bivši Jugoslaviji, ampak očitno je Kolpa meja, ki se jo po osamosvojitvi ne da več prečkati.

10. Kako se vaše sedanje vaje razlikujejo od tistih vaj na začetku?

Robert: Vaje so, razen ponovitve pred koncerti, vedno ustvarjalne. V starejšem obdobju smo vadili z večimi bendi v K4 v Ljubljani. Tam se je marsikaj dogajalo. Takratne se nekaj preveč ne razlikujejo od sedanjih. Morda smo sedaj malo starejši in sedaj počnemo vse to z malo bolj resnim pristopom. Takrat smo bili še najstniki. Znali smo biti tudi resni, ampak sedaj smo še malo bolj. Sedaj se dobimo in izkoristimo čas takrat, ko smo skupaj. Prej smo imeli časa na pretek in smo se lahko tudi zafrkavali z njim. Sedaj pa je malček drugače.

11. Akustični ali električni koncerti? Kaj je boljše?

Robi: Električni

Vsi ostali: Električni.

Igor: Električni. Čeprav je bila tudi tista akustična zadeva, ki smo se jo lotili, en velik izziv. Noben od nas ni verjel, da se bo akustika sploh dala speljati. Nekako pa nam je uspelo punk združiti s klasično glasbo. Dodali smo malo violin, malo klasike, naredili partiture...Meni osebno se zdi, da je izpadlo super. Tako na plošči, kot na obeh koncertih, ki smo ju izvedli (na RTV-ju in v Križankah). To je bila dejansko še ena zadeva, ki nam je lepo uspela.

12. Kako je potekalo snamanje z godalnim orkestrom pri Izštekanih? Kakšen poseben vtis?

Robert: Vadili smo v glasbeni šoli z vsemi temi violinisti. Takoj smo občutili razliko, kajti oni so profesionalci in se zadeve lotevajo na popolnoma drugačen način, kot mi. Po drugi strani gre pa, ravno zaradi tega, vse zelo hitro.

13. Kateri koncert vam je ostal najbolj v spominu?

Vsi: 2008

Robi: Comeback leta 2008 v Križankah definitivno. Takrat niti nismo dojeli, da je možno kaj takega v Sloveniji sploh narediti. Nisem še videl kakega slovenskega benda, kateri bi naredil tak koncert, da bi 3000 ljudi dobesedno ponorelo. Morda je bil v preteklosti, ampak jaz ne vem zanj.

Janez: Meni je najbolj v spominu ostal zadnji špil, ker prejšnjih se vedno manj spomnim (smeh). Sem že star in senilen (smeh). Moram povedati tudi to, da je bil prvi Schengen fest fenomenalen. Na njem je bilo okoli 10 000 ljudi. To je bilo 10, 11 let nazaj.

Dodi: Bilo je ogromno dobrih špilov po raznoraznih klubih, ko je dobesedno tekla voda po stenah, ker je bilo tako hudo in divje, ampak meni sta bila najboljša špila prve Križanke in prvi Rock Otočec. Ko smo prišli takrat na prvi Otočec, je dež dobesedno zlival, ne glede na to pa je 5000 ljudi čakalo pod odrom. To je bilo noro. Tega se najbolj spomnim. Drugače pa je bilo ogromno dobrih koncertov.

Janez: Najbolj mi je v spominu ostal koncert z Motorheadi. Ta je bil eden zadnjih od Lemmya in mi je bilo kar v posebno čast igrati s tako zvezdo.

14. Kako ste preživeli družbeni lockdown? Ste se sploh kaj videvali med seboj? Kako ste vadili, če sploh ste itd...?

Vsi: Slabo. Nič.

Robert: Nismo imeli nobene volje. Vse je minilo. Ravno smo zopet zalavfali kot pravi bend. Upam si trditi, da nismo nikoli tako dobro igrali, kot takrat.

Igor: Od novembra do marca smo imeli enih osem koncertov, potem pa je bil lockdown.

Robi: Takrat nam je dobesedno "dol jermen padu" in nas je minilo, da bi karkoli počeli. Ali ustvarjali kaj novega. Koncertirati itak nismo mogli. Vsak je zadevo preživel po svoje.

Igor: Problem je bil tudi, ker sva samo dva iz Ljubljane. Zaradi zaprtja občin se nismo mogli niti dobivati.

Robert: To je bilo prav zares najbolj žalostno obdobje v našem življenju.

15. Kakšen pogled imate na trenutno situacijo v Sloveniji in po svetu? Kaj bi bilo potrebno spremeniti?

Janez: Zbrisati USA (ZDA) stran (op. p. omejiti njihovo vpliv).

Robert: Pri nas bi morali malo kulturo urediti na drugačen način, ne pa tako, kot je sedaj.

Igor: Nujno bi bilo potrebno takoj zamenjati vlado, ki se je izkazala kot popolnoma nesposobna, kljub temu, da smo dobili "generala" za premierja. Ta "general" se je izkazal bolj klavrno. Jaz mislim, da druge alternative ni kot, da se vrnemo v stanje pred covidom. Mislim, da je znanost v teh časih napredovala in da z ustreznimi ter premišljenimi ukrepi stroke lahko dosežemo normalizacijo razmer in posledično nehamo s temi lockdowni ipd. 

Robert: Zaupat je potrebno (op. p. neodvisnim) znanstvenikom in ne vladnim direktivam.

16. Kaj bi svetovali skupini, ki je komaj na začetku kariere?

Borut: Vztrajajte. To je zelo pomembno. Saj vemo, kdo polni velike koncerte, mar ne? To so bendi, ki izvirajo iz osemdesetih, devetdesetih. Ti bendi so vsi vztrajali in tudi današnji čas je vztrajnost lepa čednost. Nič ni od danes do jutri.

Igor: Predvsem je potrebno verjeti vase. Zelo pomembna je kemija v bendu. Lahko so različna mnenja, ampak najbolj je pomembno, da si bend medsebojno zaupa. Da se nekako podredi tisti osebi, ki v bendu najbolj ustvarja. Da se najde pevca, ki je temu primeren. Potem pa samo še vztrajati in verjeti, da je to, kar počnete, najboljše na svetu.

17. Za konec bi vas povprašala še po vaših načrtih za prihodnost...

Robert: Želimo si preurediti tiste angleške komade. Posneti na novo, jih prevesti v slovenščino in jih posneti. Ampak, to je sedaj še v fazi ideje. Sčasoma bomo videli, kako nam bo to uspelo. Kako se bo stvar izšla.

Igor: Predvsem pa si želimo čim več igrati. V vsej tej žalostni situaciji je igranje, ustvarjanje, druženje najboljša terapija proti temu, da človek ne postane depresiven, nor, apatičen, karkoli. Srečo imamo, da imamo to možnost in dajmo se jo posluževat. Naslednji naš klubski koncert sledi 21. januarja 2022 v Orto baru, če ne bo zopet prišlo do prestavitve dogodka... Vabljeni!

Zaključek: To je to. Hvala vam za iskrene odgovore. Z vaše strani pričakujemo še veliko ustvarjalnosti in obilico koncertov. Na zdravje!

Intervju ob izidu EP-ja ´Iluzija´ z Dead Town Dogs: »Zvok je postal bolj trši, potrebovali smo preobrazbo.«

Dead Town Dogs so novo ime ne naši sceni, ne pa tudi nov bend. Skupina je nastala leta 2013 pod imenom Prepečenci. Znani so (bili) tudi kot Simon in Prepečenci, Simon Urbas and The Rusks oz. The Rusks, ki so leta 2014 navrgli prvenec »Dnevnik«. Leta 2019 so izdali še album »Bad Information«, ki se od prvega razlikuje po svojem tršem garažnem pristopu in neposrednosti. Novembra letos pa so pod imenom Dead Town Dogs izdali še krajše nadaljevanje v obliki EP-ja »Iluzija«, kateremu lahko sluhnite tukaj.

Stilsko so Dead Town Dogs iz garaže pogledujoči bend k punk'n'roll in zelo spominjajo na legendarne ˝sorodnike˝ Res Nullius. Skupino sestavljajo Damir Vintar na bas kitari, Kristijan Buzeti na bobnih ter frontam zasedbe, kitarist, pevec ter tudi tekstopisec Simon Urbas. Ob izdaji EP-ja, ki je izšel pri Založbi Punk Portala (ZPP), smo Simonu zastavili nekaj vprašanj, ki jih je pripravil Matej Velkavrh.

1. Lahko za začetek poveste, zakaj ste se preimenovali v Dead Town Dogs?

Zasedba se je tekom osmih let kar spremenila, zvok je postal bolj trši. Tako, da smo potrebovali malo preobrazbe, pa še kakšen koncert lahko ponovimo na mestih, kjer smo že igrali. (smeh)

Dead Town Dogs je pravzaprav ime drugega albuma legendarne skupine Res Nullius, katere sem velik oboževalec. Igrali so pristni, kvalitetni, umazani rock´n´roll, tak kot r´n´r mora biti. Brez kiča, surov in z močim, direktnim sporočilom, ki ti da misliti in poizkusiti ustvariti boljši svet, oziroma družbo v kateri živimo. Upam, da jih še kdaj uspem slišati v živo...

2. Kateri bendi so stilsko najbolj oblikovali zvok Dead Town Dogs?

Težko reči ker smo v bendu trije, ki oblikujemo zvok. Sam osebno pa sem velik fen bandov kot so: Sex Pistols, Clash, Nirvana, The Cream, Slayer, Metallica, Azra, EKV, Rory Gallagher, Jimi Hendrix, JJ Cale, Peter Tosh, Bob Marley, Thin Lizzy, The Doors, Eric Clapton, Buldožer, The Offspring, Bad Religion, Red Hot Chilly Pepers, No Fun At All, Niet, The Spoons, Pink Floyd, Partibrejkers, Majke, Atomsko Sklonište, Dire Straits, Frank Zappa, Hic Et Nunc, Hell Camino, Led Zeppelin, CCR, Res Nullius seveda,... pa še bi se jih našlo...

3. Široka paleta izvajalcev torej. Kaj pa ti trenutno poslušaš?

Nedavno sem se malo posvetil bendu iz Pule The Spoons, kjer je bil frontman Bruno Subiotto, kateremu smo pred tremi leti tudi igrali v spomin v Menzi pri koritu. Po dolgem času sem si spet zavrtel Red Hot Chilli Peppers, legendaren album Californication. Ob jesenskih večerih se mi je ob pivu prilegel tudi JJ Cale. Od domačih pa Prismojene profesorje bluesa, Samuel Blues, Martin Ramoveš band, zopet Res Nullius, The Frictions ipd.

4. Glasbo ustvarjate tako v slovenščini in angleščini. Poješ tudi v hrvaščini in/oziroma v srbščini. Kateri jezik najraje uporabljate?

Ja, nekateri komadi zvenijo bolje v angleščini, ampak kot native govorca se te sigurno bolj dotakne domači jezik in ima verjetno večjo moč sporočanja. Hrvaško govorim tekoče, ker imamo že 33 let vikend na otoku Susku in sem že od rojstva tudi pod tem vplivom in je zelo dober jezik za blues, rock in seveda punk rock.

5. Dotaknimo se pravkar izdanega EP-ja »Iluzija«. Kako bi ga opisali z nekaj kratkimi besedami…

EP »Iluzija« zaznamuje bolj trši garažni zvok, ki že malo meji na stoner rock. Na izdaji predstavljamo novi pesmi, tako da se lahko sliši še kaj novega in komada v malo drugačni preobrazbi…

6. Naslovni komad »Iluzija« ste posneli v tako slovenščini kot v angleščini. Za kaj ste se odločili za ta korak?

Tako je. Ko imaš že posneto glasbo je vredno posneti pesem še v domačem jeziku, če seveda prevod besedila to omogoča, da bistvo še vedno ostane isto. Pa še lažje je tako komad spraviti na domače radijske postaje.

7. Skladba »Pesem« je bila studijsko posneta na začetku letošnjega leta. Zakaj je bila izdana še pod etiketo The Rusks?

Že takrat smo razmišljali o novem imenu, ampak smo potem hoteli čim prej lansirati komad v eter.

8. Lahko poveste, kje, kako, kdo je posnel komada »Pesem« in »Iluzija«? Produkcija, mix, master?

Pesem smo posneli, kot sem že omenil, pri Zvonetu Kukcu (Sokoli, Janez Zmazek, Elektrika,...), Transformator recording, ter je zaslužen tudi za mastering in produkcijo. Komad »Iluzija/Illusion« pa smo posneli pri Gregatu Crnkoviču (Bad Notion), mastering pa je prav tako naredil on, produkcijo pa bolj sami.

9. Bobni oziroma ritem v »Pesmi« se sliši nekako drugačno. Kje je zanka za nas nevedneže, ki nismo tako glasbeno teoretično podkovani? Mene spominja na Pink Floyd, tam Pompeii era.

Mogoče res nisem nikoli pomislil na to, hvala za kompliment. Ja veliko experimentiramo in nočemo, da bi zveneli preveč predvidljivo, šablonsko, kot pop bend. Zato poizkušamo stvari se lotiti drugače. Kristjan Buzeti naš bobnar in Damir Vintar basist sta dobro podkovana v jazz-u in fusion-u, tako da imamo dosti prostora za inovacije v stilu glasbe, ki ga igramo. Pri novih komadih bo tega še več.

10. Na »Pesmi« je poleg vas sodelovalo še nekaj drugih glasbenikov?

Pri omenjenem komadu nam je slide kitaro posnel Zvone Kukec, solo je posnel Julijan Erič. Back vokale pa je impresivno posnel, da zvenijo skoraj kot orglice, Slobodan Marković.

11. Na vaši spletni strani so predstavljeni vsi nekdanji člani in sodelavci skupine. Kako je prišlo do sodelovanja z bratoma Erič, ki sta znana po udejstvovanju v kolektivu Prismojeni profesorji bluesa?

Z bratoma Erič se poznamo verjetno že kaki dve leti pred snemanjem prvega albuma z The Rusks. Veliko smo se družili po jam sešnih na Metelkovi in ROG-u ter tako postali dobri prijatelji. Julijan nam še vedno posname kak solo, kot ga je nazadnje pri komadu Pesem, z Mihatom pa tudi imamo še plane, ko bo čas.

12. Na vašem prvem albumu »Dnevnik« slišimo tudi reggae zvoke. Lahko kaj podobnega pričakujemo tudi na kakšnem prihodnjem albumu?

Nikoli se ne ve, mogoče v hladnih mesecih pade kak reggae navdih...

13. Kar se še tiče vašega prvega albuma, kdo je dekle s spremljevalnimi vokali, kdo igra solo kitaro, kdo je orgličar, kdo je na orglah, kdo igra klarinet?

Pri prvem albumu so nam posodile back vokale tri dekleta, to so: Urška Cvetko, Sara Himelrajh in Urša Mihevc. Orglice je seveda posnel Miha Erič na njegovem WC-ju v stanovanju na Viču. Orgle je dodal Jure Mihevc, pri njemu v zaklonišču smo tudi posneli polovico albuma Dnevnik. Klarinet pa je posnel naš takratni basist Rok Škrlj, ki je zelo vešč tudi na Klarinetu.

14. Je bil prvenec »Dnevnik« posnet z drugačnim pristopom kot drugi album »Bad Information«?

V bistvu zelo podobno, igrali smo namreč vsi v enem šusu, potem pa smo le kaj popravili. Je pa izredno težko potem narediti mix, ker se vse sliši v mikrofonih na bobnih in tudi na kitarski mikrofonih. Vokal je bil posnet naknadno. Kot pa sem že omenil je bilo posneto v zaklonišču v Logatcu pri Juretu Mihevcu oziroma trenutno ima prostor tam Gašper Peršl (bobni - Vlado Kreslin). Album »Bad information« pa je bil posnet pri Jakobu Kralju – Jacuzzy Krall.

15. Zakaj na izdaji »Bad Information« ni (toliko) gostov?

So so. Na solo kitari je gost Bor Zakonjšek (BORZ) pa tudi mislim, da na dveh komadih Julijan Erič.

16. Simon, lahko še kaj poveš o svoji poti kot solo ustvarjalca?

Tako se je vse začelo. Vedno sem bil velik ljubitelj glasbe iz 60–90 tih let, verjetno je bil tu močan očetov vpliv, ki je bil tonski mojster na RTV-ju in je imel tudi doma veliko glasbe. Tam po prvem letniku srednje šole sem na morju v Maredi spoznal prijatelja iz BiH, klicali so ga Drvo, ki me je navdušil za kitaro. Saj je igral vse drugo, kot je bilo ostalo sranje, ki so ga igrali ostali kitaristi na plaži. Na klasično kitaro je igral pravi r´n´r, kot sem ga bil sam vajen. Takoj sem, ko sem prišel domov obnovil kitaro, ki je ležala doma v kotu in začel igrati. Prav Rok Škrlj je bil tisti, ki me je naučil osnov, kaj kmalu pa sem našel neke svoje kombinacije akordov v katere so se po naključju zlila besedila. Teh se je nabralo kar nekaj, je pa zanimivo, da so mi ukradli to kitaro, ravno ko smo se spoznali z bratoma Erič in smo šli naključno v Maredo na dvodnevni trip. Kitaro nisem videl nikoli več, prav tako pa tudi ne še kakih 40-50 komadov, ki so bili še v nastajanju in so bili shranjeni v kitarski malhi. Torba je bila narejena iz JNA cerade, če jo kdo opazi?? Še vedno se išče.

17. Nazadnje ste z Dead Town Dogs odigrali koncerta v ljubljanskem klubu Prulček in 42. Kako je pa kaj s špili v prihodnosti glede na razmere?

Letos smo glede na situacijo imel kar nekaj špilov. Kot ste že omenili v Prulčku in Baru 42, predtem smo igrali tudi v KUD-u Center Slovanskih Kultur France Prešeren, v Menzi pri koritu na Metelkovi, v Breginju, morali bi igrati tudi na Floating Castle festivalu poleti na Snežniku, ampak zaradi bolezni nismo,… Pa verjetno bomo še kje, če spet ne zaprejo vsega... Upamo, na najboljše v prihodnje.

18. Prišli smo do zaključka intervjuja. Kaj bi na koncu še sporočili bralcem?

Ob priložnosti ste seveda vabljeni na kak koncert, kjer lahko slišite komade iz naših različnih obdobjih, pa tudi kak starejši komad v malo drugačni podobi. Do prihoda novih pesmi pa prisluhnite našemu svežemu EP-ju »Iluzija« ter albumoma »Bad Information« (2019) ter »Dnevnik« (2014). Hvala za vašo pozornost.

Hvala Simon za tvoje odgovore in pozdrav celotni ekipi.

Dead Town Dogs z EP-jem ´Iluzija´ - »konec bo lep«

Dead Town Dogs so ljubljanska zasedba, ki goji zvok garažnega punk´n´rolla z dodanim ščepcem stoner rocka in grunge-a. Pravkar je izšel njihov sveži EP z naslovom ´Iluzija´, ki je pristal pod okriljem ZPP – Založbe Punk Portala. Na njem se nahaja pet posnetkov dveh prodornih komadov, ´Iluzija´ in ´Pesem´. Na voljo je kot digitalna izdaja.

Štikl ´Iluzija´ in njegova angleška različica ´Illusion´ sta v bistvu prva komada zasedbe pod imenom Dead Town Dogs. Skupina ima korenine v letu 2013, vendar so takrat nastopali pod drugim imenom. Začeli so pod znamko Prepečenci, vmes postali The Rusks z dodatkom še kakšnega naziva ter se nazadnje (letos) ustalili pri Dead Town Dogs. Kot pravijo člani skupine je bilo preimenovanje v Dead Town Dogs na mestu, saj je zvok postajal trši, bolj surov, brez blišča in z močim, direktnim sporočilom, ki te spravi v razmislek in te nagne v ustvarjanje pravičnejšega sveta oz. družbe v kateri živimo, kjer prevladujejo ideje sodelovanja, razvoja, pogled v prihodnost.

Če se vrnemo na EP na njem najdemo še ´živo´ verzijo komada Iluzija, ki je bil posnet v letu 2019 v Idriji. V januarju letos je nastal studijski posnetek komada ´Pesem´, ki skupaj z njegovo različico iz vadbenih prostorov zaokrožujeta izdan EP.

Izdaja se prilega vsakemu ušesu, ki si želi ravno prav naelektrenih zvokov. Stilsko precej spominjajo na njihove ´sorodnike´ Res Nullius, kateri so leta 1995 izdali album, zanimivo pod imenom ´Dead Town Dogs´, kar je očitno navdahnilo tudi člane zasedbe. Skupino sestavljajo vokalist, tekstopisec in kitarist Simon Urbas, Damir Vintar na bas kitari in Kristijan Buzeti na bobnih.

Zasedba za prihodnje napoveduje nove izdaje, kakšen video posnetek in celovečerni album, zaenkrat pa se moramo zadovoljiti z izdanimi posnetki na EP-ju ´Iluzija.´ Dead Town Dogs gredo dalje in mi z njimi, srečno!

Piše: Matej Urbanč

Intervju, Pero Lovšin osebno: »Mi smo bili najprej publika in to taka publika, ki se je odrekla pivu, da bi kupila ploščo. In potem si šel na koncert.«

"Če se že odmikamo od SFRJ, naj nam bo vzor vsaj skandinavski tip kapitalsko varne in socialne države. Ne pa, da gremo v nek arhaičen kapitalizem, ki je zelo religiozno in ideološko usmerjen. Mi smo država z največ trgovskimi centri na svetu, kultura bivanja je katastrofa in za to ne moremo kriviti politike."

Za Perota lahko rečem, da je vsestranski možakar z mnogo znanja in splošne razgledanosti ter super glasbenik in umetnik v polnem pomenu besede.  O njegovi diskografiji ne bom pisala, ker jo je enostavno preveč. Le kdo ga ne pozna? Intervju je potekal v zelo sproščenem vzdušju pred nastopom na letošnjem septembrskem festivalu Kanela v Portorožu in bil je tako zelo zanimiv, da se sploh nismo mogli posloviti eden od drugega. Za Slovenski Punk Rock Portal sem intervju s Petrom Lovšinom pripravila Mojca Lubej, lepo branje vam želim!

1. Novinar, glasbenik, urednik, pa še bi lahko naštevali. Skratka, vsestranski na vseh področjih. Kako bi pa ti opisal sebe? Kdo si?

Trenutno penzionist, glasbeni in novinarski. Sem pa načeloma v muski bolj notri, kot v penzionu. Seveda je ta covid zadevo kar precej otežil, ampak v teh pol leta sem se zopet začel pojavljati tudi na odrih. Prej sem bil bolj doma.

Saj si, kot jaz vem, skozi nekaj ustvarjal tudi med covidom....

Ja, ampak vmes so bilo tudi daljše pavze, ki jih nisem vajen. Jaz sem bil 40 let navajen delati vsak vikend. Vedno sem bil navajen delati nove plošče, nove projekte, snemati, sedaj pa je ta covid bolj upočasnil zadevo. Drugače pa sem jaz že 25 let neodvisen, samostojen, po poklicu sem glasbenik.

2. Kako se je odvijala tvoja novinarska pot? Kaj lahko poveš o reviji Private, ki je bila prva pornografska revija v Sloveniji?

Urejanje revije Private je prišlo sredi mojega novinarskega obdobja in je bila moja četrta novinarska služba. Najprej sem bil urednik nekega glasila, ki je bil bolj kmečke narave, Nove brazde. Vmes sem skozi delal na Delu Šport. To delo je bilo konstantno, vleklo se je že od študentskega obdobja. Ko pa se je delovno mesto sprostilo, sem dobil tam tudi zaposlitev in sem bil na mestu novinarja celih pet let, od leta 1984 do 1989. Potem sem dobil povabilo za revijo Teleks. To je bil ene vrste napredek. Predvsem je bilo malo lažje delo, že zaradi tega, ker je bil to tednik. Pokrival sem šport, erotiko in glasbo in sem se počutil zares svobodnega. Ko so Teleks ukinili, so mi ponudili, da naredim eno porno revijo. Takrat je namreč začela medijska svoboda in tržišče je hlepelo po erotiki. Tako se je začelo moje urednikovanje pri reviji Private. Le-ta je bila kar velik boom ter zelo dober zaslužek. Dokler je bil odprt jugoslovanski trg, je bilo super, ko pa se je zaprl, je bilo kar precej hitro vsega konec, ker je bil slovenski trg premajhen za tovrstno revijo. Majhen trg je prinesel nove značilnosti kulturnega življenja, na splošno tudi v glasbi. Vse se je zožalo. Ampak glede na to, da sem takrat imel že kar dobro solo kariero, pa tudi kariero s Sokoli, meni ni bil problem. Med tem časom sem urejal še eno revijo za kulturo rock n rolla, Grom, ki je nekaj časa dobro delala, ampak med tem časom se je medijska scena na splošno začela spreminjati. Nato sem šel za par let v Stop. V drugi polovici 90 let pa sem se odločil, da se posvetim področju, ki sem ga oboževal že od svojega 12. leta. Glasbi. In delam samo še v tem.

3. Kakšne ženske so ti najbolj všeč?

Rad imam bolj nežen in hkrati strasten tip žensk. Ni važno, če je črna, bela, blond... Najbolj pomembna v odnosu je zame strast, tako, kot pri vseh drugih zadevah. Enako je pomembna tudi v glasbi.

4. Pankrti... Kako si ti takrat, ko si bil še mlad fant, ki si komaj stopil v svet odraslih, gledal na vse to? Na vso to slavo, nastope itd...

V glasbi kot sem bil kot kantavtor že v gimnaziji. Drugačen sem bil od povprečja, bolj "utrgan", ni me zanimal pop svet. V tistem obdobju sem poslušal blues, folk, Rolling Stonse, Kinkse, udarno glasbo iz 60. let... Pa tudi tudi glam rock; to je David Bovie, Lou Reed, Roxy music. Tisti čas se je pojavil tudi synfo rock, pa Chuck Berrya sem zelo oboževal. Hodil sem tudi na koncerte. Prihajali smo noret pred oder in zaradi tega smo imeli zelo velike probleme z redarji. Spomnim se koncerta Johna Mayalla. Ko sem prišel k njemu na oder, so me hoteli redarji odstraniti z odra. Publika je zato dobesedno znorela in vsi so navalili na oder prizorišče. John Mayalle pa je prišel k meni in sva skupaj pela. Ker sem imel rad divjo glasbo, sem se zelo hitro navdušil tudi nad punk glasbo. V trenutku smo naredili bend in začeli igrati.

5. Imeli ste tudi zelo zanimiva besedila. Če dobro pogledamo, so bila pripovedna in so imela v tistem času nek prav poseben pomen. Od kje ste črpali ideje?

Trije Pankrti smo izhajali iz FDV-ja, Fakultete za družbene vede. Ugotovili smo, da je politika v glasbi pravzaprav neizkorščena tema. Bili smo prvi v Jugoslaviji, ki smo politiko izbrali za pisanje svojih komadov in to nas je zelo zabavalo. Zelo zanimivo se je bilo postaviti nasproti enemu sistemu, ki se je zdel večen in vsi so bili samozadostni, vsi so se počutili vsevedne. Iz tega smo se malo zafrkavali in iz tega smo naredili rock´n´roll. (Definicija punka op. avtorja)

6. Kdo je bila Metka?

Metka je simbol občutij, ki niso bila ravno osrečujoča. Tudi o travmatičnih občutkih glasba ni pisala. Mi smo pa peli o tem, da se ona ne more žogat. In to je bil tudi simboličen pomen.

7. Ko ste igrali s Sokoli, ste napisali glasbo za Komedijo zmešnjav. V tistem času je bila to zelo atraktivna komedija, Jaz osebno sem jo šla gledat kar nekajkrat. Zanima me, kaj lahko poveš o njej?

To je bil zelo svojstven izziv. Vedno sem hotel ustvarjati glasbo, ki je bazirala na rock n rollu, na zabavi. Takrat sem se naveličal politike. Želel sem nek bolj hedonističen bend, ki pa še vedno provocira. Takrat je ravno razpadla Jugoslavija (Svršimo zajedno, Bitka za ranjence)...Provokativni komadi s to temo pa so ustrezali v Komedijo zmešnjav. Dobil sem ponudbo od režiserja in vsa moja besedila ter glasbo so zelo dobro sprejeli. Predstava je imela zelo velik odmev. Res pa je, da kasneje nisem dobil nobene ponudbe za teater več. Ampak s tem se nisem preveč ukvarjal, saj se je s Komedijo zmešnjav end tako spromoviral, da je bil naš drugi album Marija pomagaj zelo uspešen.

8. Klubi Rio, K4, FV, B51... Kje si se ti najraje zadrževal?

Najbližji mi je bil Študent, ko je Jimmy Rasta vrtel punk in reaggee party. Tam smo hodili plesat, lovit ženske in se zabavat. Bilo res super vzdušje in tudi dobra glasba. Od lokalov pa mi je bil blizu Rio, Daj dam in malo kasneje Union. Jaz sem se drugače kar zgodaj oženil, pri 26 sem imel že hčerko. Po 22. letu sem imel dosti manj časa za zafrkancijo, ker smo tudi ogromno igrali. Sicer sem šel rad ven, sem se pa v večini posvetil bendu in kasneje družini. Kot študent sem pa delal skozi vse vikende na Delu Šport, spremljal sem športne dogodke. To je bila hkrati zabava, učil sem se in kaj tudi zaslužil.

9. Kako se je pa tebi drugače zdela punk scena? Se spomniš kakega dogodka, ki je izstopal?

Takrat sem poznal zelo veliko fantov iz bendov. Veliko od njih je bilo v prvih vrstah na naših koncertih in so potem ustanovili svoje bende, kot so bili Berlinski zid, Lublanski psi, Grupa 92, Via Ofenziva itd... Z njimi smo se tudi veliko družili, dostikrat smo tudi skupaj igrali. Na naših špilih smo, recimo, vzeli bend O! kult in kasneje tudi Niet za predskupino... Ko so začele v Sloveniji rasti prve punk skupine, lahko rečem, da je vsak mesec bilo slišati kak dober singl... Potem je prišlo obdobje, ko so na Radiu Študent pojavili orto punkerji, kateri so nas proglasili za rockerje. V osemdesetih letih je imel v Ljubljani glavno besedo orto punk, kar se tiče medijev. Mi smo imeli še vedno velike koncerte, ampak nismo več bili del scene. Imeli so nas za jugoslovanski bend. Vseeno smo precej koncertirali v Hali Tivoli, v Slovanu, v Šentvidu...Vsako leto smo šli na turnejo po Jugi, šli smo v Nemčijo, igrali smo v Italiji, na Poljskem, po celi Evropi. V Sloveniji smo imeli isto koncerte. Najprej Ljubljana, potem Kranj, Škofja Loka... V Zagrebu smo bili mnogokrat. Tam smo imeli pet koncertov zaporedoma, v publiki pa je bil vedno Johnny Štulić (Azra).

10. Igral si tudi s skupino Boba Marleya. Mene zanima, kako se studijsko delo tam razlikuje od studijskega dela tukaj in kaj meniš o Jamajki.

Jamajka je središče svetovne glasbe. Da sem prišel tja, sem imel veliko srečo. Bilo je naključje, da je Brian Jobson študiral v Ljubljani. Z Jimmijem Rasto sta bila prijatelja in seveda me je tudi spoznal z njim. V nekem trenutku sem se odločil, da grem na Jamajko in sem se v 20 letih tja tudi večkrat vačal. V tistih krajih je nastal album Izlet in še nekaj singlov. Tam sem sodeloval z dvema članoma The Wailers, spremljevalne skupine Boba Marleya, pa z enim članom UB40. Brian Jobson je bil tudi izvršni producent bandov kot recimo No Doubt in osebni prijatelj Keitha Richardsa. Lahko se pohvalim, da sem igral na njegovo akustično kitaro. Bil sem v centru dogajanja. Drugače je pa zadeva v tamkajšnjih studiih isto resna, kot tukaj. Tisti, ki so po pol leta v studiu, si to lahko tudi privoščijo. Mi smo imeli recimo 10 dni, da naredimo svoje. 2 tedna smo bili tam, od tega smo se 4 dni kopali, vmes smo pa delali. Večina glasbenikov je delala zelo hitro in z občutkom in na to sodelovanje so zelo nepozabni spomini.

11. Si se s katerim od svojih glasbenih idolov srečal tudi osebno?

Spoznal sem Jella Biafra od Dead Kennedysov, ki nas je povabil na večerjo, ko so igrali v stari Gorici. Kupil je naš prvi singl Lublana je bulana v Los Angelesu. Z njimi smo bili v backstageu. Tudi z Joeyem Ramonom smo se družili en teden. Poznal je Pankrte in tudi Igorja Vidmarja... Ko so čez 2 leti zopet prišli v Ljubljano, sem bil z njimi na odru. Spoznali smo se s Sex Pistolsi, Stranglersi. Ivan Kral od Patty Smith je igral z nami na reunionu ob obletnici v Halu Tivoli in nato je šel z nami tudi na turnejo. Veliko je sodeloval z Iggy Popom, Patty Smith, z Bowiejem... Brian Hayes je producioral naš album Pesmi sprave. Sodeloval sem tudi z Anti nowhere League. Moram pa reči, da je bila scena v punk rocku je bila zelo pozitivna. Zelo se je dalo spoznavati in družiti. Ni bilo nobene vzvišenosti. Igor Vidmar je imel pri tem tudi velike zasluge, saj smo se dostikrat spoznali s temi velikimi bendi ravno preko njega.

12. Antologija tekstov Moj pogled na svet. Kako je v bistvu nastajala. Zakaj si se odločil za njeno izdajo?

V bistvu so me vabili, da bi takrat pisal avtobiografijo, ampak se mi ni ljubilo. Veliko je zadev, ki so osebne in jih nisem želel izpostavljati. Recimo, preveč punc bi lahko znorelo, ker niso vedele ena za drugo (smeh). Ravno zaradi tega se mi je knjiga tekstov z jasno zgodovinsko noto, tako, da gre po vrstnem redu in s fotografijami iz teh obdobij zdela boljša varianta. Bila zelo uspešna, sedaj je pa že drugi ponatis in je praktično ni več.

13. Kako gledaš na aktualno stanje, ki se sedaj dogaja? Na vlado, na korona krizo....

Nekako se mi zdi, da človek zelo težko verjame, da je prišlo v 30 letih do take spremembe. Mi smo bili družba, ki je sita okov in socializma, ampak smo vseeno verjeli, da gremo v eno bolj socialno družbo, ki spoštuje osebno lastnino in take zadeve. Se mi pa zdi, da je preveč vračanja v obdobje stare Jugoslavije, v obdobje pred 2. svetovno vojno. Kar je katastrofa. Če se že odmikamo od SFRJ, naj nam bo vzor vsaj skandinavski tip kapitalsko varne in socialne države. Ne pa, da gremo v nek arhaičen kapitalizem, ki je zelo religiozno in ideološko usmerjen. To je tudi ene vrste zloraba volilnega sistem, ker so določene stranke izdali svoje volivce (Desus in SMC) . Prišlo je do zlorab javnega zaupanja volivcev in do nekega dogajanja, za katero ne vem, kako bi jo pravno in formalno sploh lahko upravičili. Premier pa itak dela to, kar jasno nakazuje.

Po drugi strani pa je res, da je v 30 letih tega kapitalskega razvoja vpliv novega potrošniškega pogleda na svet postal ekstremno prevladujoč. Mi smo država z največ trgovskimi centri na svetu, Kultura bivanja je katastrofa in za to ne moremo kriviti politike. Pretirana je tudi svoboda reklamiranja. Te vrednote so se tako spremenile. Še posebej nam, ki izviramo iz enega totalno drugega sistema, je to grozno. Mlajši morda tega ne občutijo tako, ampak mi smo živeli v nekih drugih vrednotah. Več je pomenilo druženje, več je pomenilo iti na zabavo, na športni dogodek, športirati.... Kult telesa je v bistvu v dandanašnjem času zelo močan, ampak bolj zaradi enih drugih ambicij. Naša družba je bila po svoje manj funkcionalna, ampak bolj sproščena. Spremenila se je klima v podjetjih. Recimo, včasih smo vsi proslavljali rojstne dneve od sodelavcev in sodelavk. Sedaj to praktično noben več ne dela. Ljudje se v soseskah ne poznajo med seboj. To je katastrofa. Smo v situaciji, ko ne moreš biti niti optimist. Čeprav recimo, sedaj lahko vidimo, kako smo Slovenci reagirali glede vprašanja vode, ko smo stopili skupaj, da nam ne prodajo še tega. Prodali so preveč. Prodali so vsa glavna podjetja. Mi smo izgubili ogromno firm, ki so zelo uspešno delale in to je katastrofa zame. Včasih so določeni tuji lastniki še boljši, ampak to ni to. Veliko je tudi zlorab. Treba je stopiti skupaj in najti eno drugačno pot. Meni so najbližje sredozemske države. Najboljše pa funkcionirajo sredozemske države in tukaj je potrebno najti neko rešitev. Nekje vmes.

Ne moremo se recimo ravnati po avstrijskem sistemu, ker imamo drugačno mentaliteto. Značilnost Balkana, kjer se tudi nahajamo, je to, da na njemu še vedno prevladujejo t.i. "mafijski klani" in to je problem tudi pri nas.

14. Kaj svetuješ mladim glasbenikom, ki komaj prihajajo na sceno? Prosim te tudi, da na kratko poveš, kaj v show businessu pomeni prilagajanje.

Mi smo bili najprej publika in to taka publika, ki se je odrekla pivu, da bi kupila ploščo. In potem si šel na koncert. Jaz sem prišel z Inter railom v Anglijo kot 18 letnik in takrat nisem spil niti enega piva, pa smo ga v Ljubljani zelo "biksali". S seboj domov sem prinesel 20 plošč, videl sem 10 koncertov in to je bilo meni bistveno. Najprej se je potrebno učiti. Tisti, ki to delajo, so zelo glasberno razgledani in se jih tudi vidi, da veliko delajo na tem. Tudi brati je potrebno, ker z branjem se učiš pisati tekste.

15. Jaz sem drugače prostovoljka v Centru Mladih Koper in preden sem šla delati ta intervju, sem malo povprašala mlade, kaj želijo vedeti. Potem je prišel eden z idejo, naj te vprašam, koliko na koncertu lahko "nosiš" alkohola.

Zmeraj manj. Včasih sem lahko spil tudi 2 buteljki ali par piv, sedaj pa sem se zelo unesel in poizkušam vse to zmanjšati.

Zaključek: Hvala za izčrpen intervju. Zelo je bil zanimiv in želim ti še veliko uspehov na glasbeni poti.

Skupina Inmate z novim videospotom in basistom

Velenjski melodični metalcorovci Inmate predstavljajo novi videospot za skladbo ´Less is more´.  Spot je posnel, produciral ter zmontiral vokalist zasedbe, Marko Duplišak. Posnet je bil v Kulturnem domu v Škalah pri Velenju. Gre za drugi videospot, ki je bil posnet po izdaji albuma ´The Salt´, ki je luč sveta ugledal 1. marca 2021.

Ob izdaji videa člane zasedbe sporočajo: »Sporočilo našega novega videospota je jasno in enostavno. Manj je več. Trenutno živimo v svetu, ki na žalost spodbuja naše zavedanje, da za obstoj in kvalitetno življenje iz dneva v dan potrebujemo več. Več denarja, več materialnih dobrin za še več užitka. Potrebno je zazreti vase ter ostati skromen in hvaležen. Hitro bomo prišli do ugotovitve, da ne potrebujemo veliko. Veliko bolj pomembno in ključno je, kaj in koliko dajemo drugim.« 

Po odhodu Miha Oblišarja dobro leto nazaj je vrzel basista v skupini sedaj zapolnil Jure Vertelj. Gre za prekaljenega glasbenika, ki je metalski javnosti bil poznan kot kitarist in glava zasedbe Era of Hate, ki je delovala v letih 2011-2016. Bil je tudi še član zasedb Rise in Hellaven. Jure se je javnosti v živo že predstavil na festivalu MetalWitch 2021. 

Jure je ob tej priložnosti podal tudi nekaj besed: »Ni lepšega občutka kot nastopati na odru z uigrano, kvalitetno glasbeno zasedbo. Iskreno sem hvaležen vsem fantom v Inmate za topel sprejem in pozitivno spodbudo v mojih prvih dnevih in tednih. Prav tako bi se rad zahvalil njihovemu bivšemu basistu Mihu, ki v celoti podpira mojo odločitev in neumorno pomaga v vseh aspektih moje nove vloge. Njegov vpogled in nasveti so neprecenljivi. Veselim se skupnega ustvarjanja nove glasbe, prihajajočih nastopov (upam, da jih bo čim več) ter spoznavanja in druženja s podporniki skupine Inmate. Se vidimo na koncertu«, je v zaključku še sporočil novopečeni basist.

Vir: Inamte

Novice iz alternativnih področij glasbe še naprej sprejemamo na slovenia.punkrock@gmail.com.

Intervju s skupino Čao Portorož: ´Izhajajte iz sebe, ne izdajajte se za nekaj, kar niste.´

Skupina Čao Portorož je na glasbeni sceni že od leta 2009. Gre za alternativno postavo, ki pluje med post punkom in indie rockom. Sestavljajo jo Gregor Andolšek (kitara, bas, vokal), Anže Petrič (kitara), Ivian Kan Mujezinović (bas, sint, vokal) in Aljoša Cetinski (bobni). Izdali so tri albume pri Kapi Records, in sicer "Čao Portorož" (2011), "Čao Portorož" (2013) in "Pop" (2020). S štiklom "Peter" so pristali tudi na kompilaciji Punk Rock Val 20. Za Slovenski Punk Rock Portal se je z Gregorjem in Ivianom pogovarjala Mojca Lubej, ki jih je ob zaključku poletja ujela na koncertnem prizorišču Sv. Anton. Dodaja, da je bilo med intervjujem ogromno smeha in veliko sproščenosti ter zabave. 

1. Kdo ste Čao Portorož? Predstavite se v parih besedah.

Ivian: Čao Portorož smo bend iz Ljubljane. Igramo punk rock (smeh).

2. Kje ste dobili idejo za tako ime? Zakaj ravno Portorož, saj vem, da ste vi Ljubljančani?

Gregor: Idejo za ime smo dobili v Ljubljani, v Fiatu Panda rumene barve, nekje na Trubarjevi ulici, na poti v Daktarij. Bolj točno, po drugi vaji.

2.1 Kaj je to Daktarij?

Gregor: Daktarij je neke vrste nočni klub, eden zadnjih bohemskih placov v Ljubljani.

2.2 Zakaj pa Portorož?

Ivian: To se nismo mi odločili, to so se višje sile... bogovi... Za vse je kriva Miladojka Youneed...

3. Izdali ste tri albume. Kaj vam je pri vsem tem ostalo najbolj v spominu?

Gregor: Od vsega nam je najbolj všeč, da se po tolikih letih še vedno dobivamo in imamo vaje, predvsem pa to, da smo še vedno ustvarjalni in še vedno delujemo. Aja, pa teh 15 komadov, ki jih ponavadi igramo na koncertih, nam je tudi zelo všeč. Sedaj kmalu bomo proslavili deseto obletnico našega delovanja.

4. Pojete v različnih jezikih. Se pravi, ste poligloti. Kako ste se za to odločili?

Gregor: Nismo se odločili. Spontano se je zgodilo.

5. Kako nastajajo vaši komadi?

Gregor: Spontano (smeh). Načeloma na vajah začnemo kar nekaj igrati in potem se iz tega razvije komad. Včasih se zgodi tudi, da nekdo prinese na vaje kak kitarski riff in ga potem obdelujemo in iz tega se tudi lahko razvije marsikaj. Kar pa se tiče tekstov, smo na začetku imeli nek zeleni zvezek, v katerega smo vsi čečkali, potem pa je Ivian začel besedila pisati sam. Načeloma pa le-teh sploh ne piše, ampak jih poje (Smeh). Da povzamemo.. Komade delamo skupaj, na vajah, vsak prinese nekaj svojega s seboj. Eden drugemu smo inspiracija... Dejansko vsak, ki naredi nekaj, nikoli ne naredi sam, ampak v komunikaciji znotraj benda.

6. Kakšni so vaši začetki?

Gregor: Težki (smeh..). Prve vaje smo imeli v nezvočno izoliranem placu. Izposodili smo si turkizno modro bas kitaro, kajti svoje še nismo imeli. Začeli smo igrati okoli osmih zvečer in končali ob šestih zjutraj. Tri dni nam je piskalo v ušesih. Ampak, ko smo se dobili naslednjič, je bilo isto.

 

7. Zakaj ste za izražanje in sporočanje ljudem izbrali ravno tak stil glasbe?

Ivian: Morda zaradi tega, ker se vedno trudimo narediti določene zadeve skupaj... Vsem nam je všeč, kar delamo. Skupaj damo svojo energijo, okuse in znanje in ustvarjamo tako glasbo, kot bi jo želeli sami poslušati. Komad delamo različno dolgo časa. Od neskončno do treh vaj, čas ni omejen. Mi smo, vsaj upam (smeh), tudi najboljši prijatelji. To se tudi vidi na ustvarjanju. Za sestavo dobrega benda je ključno, da imaš fantastične glasbenike in ljudi, s katerimi se razumeš.

8. Kakšna je bila vaša najboljša in najslabša izkušnja pri snemanju?

Gregor: Najboljša izkušnja z Žaretom, najslabša pa s Pakom (smeh). Najbolj posebno za nas je bilo snemanje zadnje plošče Pop, ker smo šli v studio. To je bilo svojevrstno doživetje. Prvo plato smo snemali na Placu, seveda v Žaretovi produkciji, drugo v mariborski Pekarni, tretjo pa v studiu. Slaba izkušnja... Miksanje... To se lahko vleče v neskončnost, če si perfekcionist. Najslabše izkušnje so, kadar prideš nekam igrat in ljudje, ki so tam, razmišljajo popolnoma drugače, kot mi. Radi delamo s takimi, ki so nam po razmišljanju in ideologiji blizu.

9. Kaj vam je ljubše? Indie rock ali post punk?

Oba: A ni to isto? (smeh)

10. Kateri so vaši glasbeni vzorniki?

Gregor: Miladojka Youneed.

11. Ali so kaki zunanji vplivi, da se na odru izražate natanko na tak način, kot se?

Ivian: Ja, seveda so, saj smo vsi odraščali ob kasetah, cdjih, ploščah, pa tudi glasbe smo preposlušali ogromno.. Ampak, kot smo prej omenili.. Drug drugemu smo inspiracija.

12. Kaj menite, je vaš stil glasbe dobro zastopan v Sloveniji?

Gregor: Zdi se mi, da smo si v današnjih časih glasbeno bistveno bolj različni, kot so si bili recimo punk bendi v 80-tih med seboj. Zvrst glasbe ni več tisto, kar združuje ljudi. Sedaj so v ospredju stvari, kot so ideja, ideologija, odnos do publike in družbe, sodelovanje... V Sloveniji že dolgo ni bila tako močna alter glasbena scena kot je v teh časih.

13. Je po vaše dobro poskrbljeno za bende, kar se tiče alternative na splošno?

Ivian: Bendi zelo dobro skrbijo drug za drugega in v tem je čar. Ravno tako znotraj te scene tudi organizatorji zelo dobro skrbijo za bende in nekako živimo v sožitju. Najlepše je, da si spontan in se zadeve odvijajo same od sebe. Če si zanimiv in dobro igraš, boš tako ali tako vedno povabljen na špile. Dobre glasbe je ogromno. Je pa res, da če nisi v stiku s to sceno, ne boš nikoli vedel, da obstaja. Izven tega o njej noben ne govori. Alternativa je postala res alternativa.

14. Kaj vas je na nastopih najbolj fasciniralo?

Gregor: Najbolj nas fascinira, ko prideš nekam in si dobrodošel od organizatorja, ne glede na to, ali je to pet ljudi ali sto. Fasciniralo nas je, recimo, igrati v MKNŽ Ilirska Bistrica, ker je to klub z dolgo tradicijo, ljudje pa tam zelo razumejo to glasbo. Ganilo nas je tudi, ko smo igrali na Kamfestu. Ta festival obstaja že okoli 10 let. Kamniška mladina je zelo izobražena na področju alternativne glasbe.

15. Kakšen pogled imate na popularne pevce? Koliko je za vas pomemben show busines na splošno?

Gregor: Jaz ne vem in ne razumem, zakaj je vsak dan na 24 ur novica, kaj se dogaja z Britney Spears... In to vsak dan... Vemo, da ima težave, ampak to je že preveč... Mislim pa, da v Sloveniji glasbeni show business ne obstaja. Pop design je recimo 30 let nazaj, Siddartha je 20 let nazaj. To so neke stari, ki so bile pri nas. 

15.1 Kaj pa Murko?

Gregor: Murko ni glasba (smeh). Murko je pač showbusiness, ampak mi tukaj govorimo o glasbenem showbusinessu. Edino mogoče je nekaj blizu profesionalnega showbusinessa to, kar dela Ray, to je pa tudi vse. Veseli smo, da se nam s tem ni potrebno ukvarjati v življenju. Super nam je delati glasbo na tak način, kot jo delamo in radi postamo na instagram. Mi spoštujemo vse, ampak nas show business ne zanima.

16. Kaj po vaše na glasbeni sceni manjka? Kaj pogrešate?

Ivian: (smeh).. Da razmislim.. Radio je ok.... klubi so... bendi delajo.. placi za vaje so... opremo se da kupiti.. ideje so... mogoče manjka kakšna glasbena oddaja, ki se opira na alternativno glasbo, ostalo pa načeloma vse štima.

 

17. Imate morda kak nasvet za mlade, neuveljavljene bende, ki komaj prihajajo na sceno?

Gregor: Čestitke (smeh)... le tako naprej... Ne vem, kaj naj rečem...

18. Kaj bi recimo rekli nekemu najstniku, ki pride s kitaro pred vas, je velik entuzijast in hoče nasvet?

Gregor: Nabijaj naprej, dodaj pa mal več distorziona (smeh). Malo smeha more bit.. Tisti, ki to živijo, se bodo zelo dobro znašli tudi brez naših nasvetov. Ampak zadnje čase je opazno, da so mladi ogromno začeli ustvarjati v slovenščini. Ko smo mi začeli delati glasbo, je bila angleščina en obremenjujoč faktor mladih bendov, ki so se želeli prebiti v tujino. Sedaj pa je kar naenkrat nastalo ogromno strasti v tej slovenščini. To je ena od stvari, ki je za spodbujat in veseli smo, da je prišlo do tega. Nasvet, ki ga lahko damo: Izhajajte iz sebe, ne izdajajte se za nekaj, kar niste in se ne sramujte svoje nežnosti.

 

Poslavljamo se s štiklom "Peter", ki je bil uvrščen na kompilacijo Punk Rock Val 20. Hvala skupini Čao Portorož za sodelovanje in veliko koncertnih dogodivščin še naprej.

Intervju s skupino Zmelkoow: "Besedila prepisujemo v glavnem iz uradnih listov, navodil za škropiva in horoskopov..."

Obalna skupina Zmelkoow je uradno na sceni že od leta 1992. Znani so po svojih odštekanih in humorističnih besedilih, ki nas odklopijo od vsakdanjih skrbi, pa do tistih malce bolj sporočilnih, ki nam dajo namig za premislek.

Skupina je zelo aktivna, za seboj ima številne koncerte, posnetih videospotov, prav tako pa tudi zelo obsežno ploščografijo. Sestavljajo jo: Goga Sedmak (vokali, kitara), Žare Pavletič (bas kitara), Aleš Koščak (bobni), Anuša Podgornik (klaviature, flavta, vokal) in Iztok Cergol (violina in vse ostalo). Za Slovenski Punk Rock Portal se je z vokalistom in kitaristom Gogo pogovarjala Mojca Lubej. Intervju je potekal v sproščenem tonu in stilu Zmelkoow, temu pa so primerni tudi odgovori. Uživajte!

1. Vrnimo se nazaj v leto 1992. Nadebudna družba prijateljev, takrat verjetno še gimnazijcev, se je zbrala v neki betuli in naredila bend, ki igra še dandanes.. Tako si ogromno ljudi predstavlja nastanek skupine Zmelkoow. Ali se morda motimo? Nam vi lahko poveste kaj več o tem?

Bend, v katerem smo na kitare brenkali sošolci, sem imel že v osnovni šoli. S prehodom v srednjo smo se malo porazgubili in sem začel iskati novo ekipo. Med likanjem rjuh v čistilnici, kjer sva slučajno skupaj delala preko študentskega, je Žare omenil, da je basist; kar je bila milo rečeno zelo nesamokritična izjava … Ampak glede na to, da sva se v debatah ob pivu ujela, sva začela nekaj ropotati in iskala/menjavala ostale člane, dokler se nismo našli »tapravi«. Pa tudi Žare se je sčasoma naučil igrati bas.

2. Od kod ideja za ime?

Ko smo se pred izdajo prve plošče odločili, da se bomo iz Bajonet preimenovali v nekaj manj krvavega, smo imeli interni »natečaj« - vsak je prispeval nekaj idej in Zmelkoow, kar je ime stripovskega ptiča, ki sem ga risal kot mulc, in drvi in pušča za sabo tisti »oooow…«, je zmagal. Najbrž, ker je hiter in ima svetlečo čelado.

3. Kako nastajajo vaše pesmi? Kako nastajajo vaša besedila? Od kje ideje?

Besedila prepisujemo v glavnem iz uradnih listov, navodil za škropiva in horoskopov – ampak samo tistih tapravih, ki zares prav napovejo prihodnost. Ideje torej sploh niso naše, a vendar je potrebno tudi pri izbiri številke uradnega lista in astralnega znamenja imeti občutek in okus.

4. Zmelkoow je dobesedno zgodba o uspehu. Po vseh teh letih ste še vedno skupaj in očitno še ne boste tako hitro razpadli. Kaj je ključ do uspeha?

Skrivnost je strateška izbira placa za vaje. Mi vadimo zraven kantine, kjer se lahko okrepčamo z domačo panceto in vinom. Tisti bendi, ki vadijo v zaklonišču, se na primer lahko okrepčajo kvečjemu s kakšno mrtvo podgano in gasilno jeklenko. Zato hitreje razpadejo – sploh če je podgana še polna strupa.

5. Popipsali boste korono... Zakaj?

Ker se radi gibljemo, nastopamo, veselimo, igramo in pojemo brez mask, po možnosti tudi ljudem brez mask, ki prosto skačejo okoli kot kobilice v svobodnem pomladanskem jutru na travniku v Halozah.

6. Vaša diskografija je kar precej široka.. Plate, cdji, singlice, pa še kaj bi se našlo.... Potem videi...To tudi nekaj stane.... Zanima me, kdo vam je omogočil realizacijo zastavljenega?

Bogata teta Jolanda iz Amerike. No, če nam zmanjka denarja, skočimo tudi v službe in postorimo kaj koristnega, pa nenazadnje se tudi kakovostni notranji organi kar dobro prodajajo. Za »evo ti srce na dlanuuu« Dalmatinci računajo par tisoč evrov … Mi pa v glavnem prodajamo jetra, doslej smo z njimi zaslužili za dva videa in eno večjo naklado plošč.

7. Glasbeno.. kam se uvrščate.. V katero zvrst?

Žlahtni rokerji, ki zelo dobro skrivajo svojo virtuoznost.

8. Kdo je bil Sergio (Tržaški James Bond)? Obstaja kaka zgodba o njem?

Sergio je v bistvu arhetip tržačana, ki se čez vikende vozi na kosilo v Obalne gostilne (pa morda še v casino) in potem 30 km/h cikcaka zvečer nazaj. Eksplozivna mešanica slabega vida, demence, opitosti in adrenalinske izpraznjenosti, ki je počasi že kulturna dediščina naših krajev.

 

9. Zanima me tudi, zakaj je nastal singl Čao Slonček... In ne Čao Sonček...?

Čisto za foro, da vidimo, če bo kdo opazil. V resnici se neverjetno veliko ljudi s tem ubada. Takšni smo ljudje – bolj kot je stvar blesavo nepomembna, večje pozornosti je deležna. Globalno segrevanje – koga to briga …

10. Katere izvajalce poslušate v prostem času (Ko niste Zmelkoow)?

Glede tega smo ostali še kar v preteklosti – Beatles, Floydi, Nirvana, Bowie, kakšen Bajaga, Vasco …, če grobo nakažem špuro. Sicer pa ima vsak v bendu svoje eksotične preferite – od Deerhoof do Tajči

11. Kaj vam glasba pomeni? Kaj vam pomenijo nastopi pred publiko?

Izguba časa? Ha, ha … Pač, pomemben del osmišljanja lastnega obstoja. Ustvarjati in igrati glasbo je podobno prijetno kot piti pivo ob morju na dopustu. Tega se človek težko naveliča.

12. Vaša najboljša izkušnja v vsej karieri?

Ko so imeli še v 90' televizijske oddaje, na katerih je bend za potrebe snemanja igral na play – back, smo včasih poslali tja kar kakšne svoje frende, da so se delali, da so Zmelkoow in so igrali in peli na posneto podlago. Enkrat je bil en celo izbran za najboljšega pevca in je prejel nagrado. Tip drugače poje kot prehlajena koza, ki mutira (kot bi rekel nekdo iz Alan Forda). Mi smo pa to doma spremljali na TV-ju.

13. Imate kake plane za naprej?

Razmišljamo, da bi šli v narodno-zabavne vode ali pa se morda preoblikovali v cerkveni zbor Sv. Marija in krščen Matiček.

Intervju sva zaključila z obljubo, da naslednjič jaz (Mojca) častim pivo. Hvala!