Intervju s kolektivom PLAC-a: "Tu se dobivamo ljudje vseh generacij, pripravljamo različne dogodke"

V Ljubljani je pred nekaj meseci nastal novi skvot, imenovan PLAC oz. Participativna Ljubljanska Avtonomna Cona. Ustanovila ga je skupina ljudi, ki delujejo neodvisno in bi želeli sistemu, kakršen je, sporočiti, da za vsem tem obstaja tudi nekaj novega, večjega, drugačnega. Ko sem prišla tja, sem bila nad vsem zelo presenečena. Takoj sem se počutila kot doma, okolje, kjer ustvarjajo, pa je nabito s pozitivno energijo, optimizmom in kreativnostjo. Eno izmed pravil PLAC-a je to, da so vsi enaki in nastopajo kot celota. V javnosti se njihovih imen ne omenja, to pa zaradi tega, ker je njihovo geslo "Vsi za enega, eden za vse". Pogovarjali smo se z gručo ljudi in čeprav je vsak je povedal svoje, so delovali kot eno. Najboljše je, da si kar preberemo in ugotovimo kaj PLAC dejansko je ter kaj predstavlja.

1. Zakaj je nastal PLAC?

PLAC: Potreba po ureditvi PLAC-a je nastala po tem, ko so ukinili Rog. Želja in nuja po avtonomnih prostorih je vedno bila in vedno bo. Taki prostori so zelo pomembni v svetu, ki ga ravno sedaj živimo. Zakaj? Poglejmo, kaj se okoli nas dogaja in vse nam bo jasno. Avtonomnih prostorov krvavo primanjkuje tudi pri nas, v Sloveniji. V preteklosti je bilo na ozemlju Slovenije naenkrat največ petnajst javnih skvotov. To so bili lepi časi. Sedaj so Metelkova, PLAC, MKNŽ v Ilirski Bistrici...

2. Kako to, da ste naredili PLAC prav na tem prostoru?

PLAC: Hišo smo našli popolnoma naključno. Videli smo, da je zapuščena in je že dolga leta noben ne uporablja. Ta prostor, v katerem se sedaj nahajamo, je bivša menza od Cestnega podjetja Ljubljana. Kjer sedaj sedimo, je bila včasih restavracija. Ko je še delovala, je bila v prostoru za šankom velika kuhinja. Tam so bili ogromni železni lonci, kjer se je pogrevala hrana. Prostor smo preuredili, da sedaj služi našim namenom.

3. Kako ste PLAC spravili v stanje, kot je sedaj? Se vam je med tem zgodil kak neljubi dogodek?

PLAC: Začelo se je z veliko čistilno akcijo. Čistilna akcija je bila zares obsežna, saj nam je pomagalo čez sto duš, ki si želijo spremembe. Naš avtonomni prostor smo tako spravili v stanje, kakršnega smo si želeli. Sedaj pa vsak dan v njem nekaj naredimo in ga tako počasi urejamo. Vse preurejanje sloni na naši samoiniciativi. Nihče nikogar ne priganja, vse je na prostovoljni bazi. Narediš toliko, kot lahko in kar pač želiš. Samoiniciativa ni težka. Enostavno vidiš, kaj je potrebno delati in to tudi opraviš. Če pa v tistem trenutku res ni ničesar, pa enostavno vprašaš nekoga, ki dela, če ima kaj za pomagat in delata skupno. Na PLACU je bila tekom čistilne akcije zelo zagnana ekipa, pa tudi tisti, ki niso bili toliko zagnani za delo, so videli, da vsi delajo in so se tudi oni lotili določenih stvari. Lahko rečemo, da jim je naš entuziazem malo dvignil samozavest. Med pospravljanjem smo dobili tudi obisk policajev, ki so prišli, popisali ljudi in na koncu ugotovili, da nismo naredili ničesar narobe. Potem so prišli še enkrat v spremstvu lastnika stavbe v roku 12 ur, ampak so še enkrat ugotovili, da ni nič narobe, mi pa nismo dobili nobene kazni.

Na tem mestu moramo pohvaliti vso skupnost, sosede in vse ostale, ki so nam prišli pomagat.

4. Koliko ljudi obiskuje PLAC? Kaj PLAC ponuja?

PLAC: PLAC nam ponuja veliko stvari. Tu se dobivamo ljudje vseh generacij, pripravljamo različne dogodke od delavnic, do koncertov, raznih kulturnih dogodkov in literarnih večerov, predstav... Nekaterim je to tudi zatočišče in edini mir, saj ga doma nimajo. Dobrodošel je popolnoma vsak. Nobenega ne sodimo ali grdo gledamo. Skupaj se učimo, če je potreba, pa imamo tudi inštrukcije. Na otvoritev je prišlo okoli 120 ljudi, sedaj pa nas je na dogodkih približno 20 do 60, 70.

Na PLAC-u se dogajajo razne praktične delavnice, kot so osnove elektrike, šivanje, kvačkanje, pa tudi kuhamo skupaj. Največkrat kuhamo veganske obroke, ki se financirajo na podlagi prostovoljnih prispevkov. Imeli smo denimo kostanjev piknik, naredili pa smo tudi piknik za sosede. Zelo zanimive in obiskane so naše okrogle mize.

5. Kako mentorirate ljudi, ki prirejajo delavnice? Kdo jih lahko izvaja?

PLAC: Vsi izvajalci, ki podajajo znanje naprej, pridejo prostovoljno in za to, kar so ponudili, ne zahtevajo nobenega plačila. Je pa v prostoru med prireditvami vedno škatla za prostovoljne prispevke, v katero da vsak udeleženec toliko, kot želi. Prostovoljni prispevki gredo za stroške PLAC-a. V primeru, da je izvajalec delavnice imel kake stroške z materialom, pa se to poplača. Če izvajalci pridejo od daleč, povrnemo tudi potne stroške. Program lahko izvaja vsak. Važna je volja pa entuziazem. Pri tem je zaželjeno, da se zadeve koordinirajo preko maila, pa še to zaradi lažjega sporazumevanja.

6. Zakaj so taki prostori kot je PLAC pomembni?

PLAC: Postavitev takih con, kot je PLAC, je zelo pomembna zaradi naslednjih razlogov: Vladno nevladniške organizacije morajo, če želijo za delovanje od države in od občine dobiti denar, ves čas ustrezati nekim razpisnim pogojem. V takih prostorih, kot je naš, pa tega ni in človeka smatramo zares kot človeka in ne kot neko številko. Tukaj je važna medsebojna podpora in to, da delamo prav tisto, kar nam ustreza v nekem trenutku. Važne so vrednote človeka, ne pa denar. Tega je po svetu absolutno premalo, zato je pomembno, da se gradi čim več prostorov, ki so vzporedni sistemu, kot ga poznamo.

7. Kdo vse zahaja v PLAC?

PLAC: Tu se dobivamo ljudje različnih generacij in starosti. Lahko rečemo, da imamo tukaj čisto pravi medgeneracijski center, kjer se vedno nekaj odvija in ljudje se počutijo zelo svobodne ter se dejansko izražajo tako, kot se želijo. V popoldanskem času je tukaj bolj srednješolska generacija. To pa zaradi tega, ker se dijaki pridejo sem učit in si pomagati med seboj. Tisti, ki imajo vse urejeno, pa se po šoli in obveznostih, ki jih imajo, še malo podružijo. Zvečer se na tem mestu zbere mešana družba. Vidiš lahko ljudi od 15 do 55 let, pa tudi starejše.

8. Imate na PLAC- u kakšna posebna pravila? Če da, se je morda kdaj zgodilo, da se jih kdo ni držal in kako ste ukrepali?

PLAC: Za obstoj PLAC-a je zelo pomemben etični kodeks, ki se ga vsi obiskovalci držimo. Nestrpnosti, šovinizma in homofobije absolutno ne podpiramo. Pa tudi rasizma in seksizma ne. Zgodilo se je že, da je prišla oseba z namenom, da bo naredila predavanje in zahtevala od vsakega od nas 20 evrov. Vsak teden imamo tudi skupščino, na kateri odločimo, kaj bomo naslednji teden delali in premeljemo, kaj je bilo dobro in kaj ni bilo, z namenom, da popravimo. Ker imamo tukaj tudi nekaj obiskovalcev iz drugod včasih govorimo angleško, da se med seboj razumemo. Nekemu človeku je šla naša angleščina tako na živce, da je jezno in slabe volje odkorakal iz stavbe. Zgodilo se je tudi, da je nekdo od nas sedel na info točki zunaj PLAC-a, mimo pa je prišel nek moški, se usedel k njemu in začel razlagati, kako je fašizem super. Seveda smo temu primerno tudi ukrepali in hitro rešili problem. Ta oseba nikoli več ni prišla niti blizu. Vsaj do sedaj.

9. Kakšne plane imate za prihodnost?

PLAC: Za prihodnost imamo velike in optimistične plane. Prvi plan je ostat tukaj, obdržat prostor. V načrtu imamo tudi ureditev kleti, kjer bo punk room. Punk room bo zelo pomembna zadeva. Nameravamo jo zvočno izolirati in iz nje narediti sobo za vaje ter električne koncerte. Vanjo imamo plan dati tudi mini šank. To bo bil prostor za majhne, garažne bende, ki bi se želeli predstaviti v obliki javnih vaj. S tem bi bendi dobili malo zagona za ustvarjanje, ki bi jih koristil za naprej. Večji del ekipe, ki ustvarja PLAC in pomaga, je punkerjev. V ekipi je tudi nekaj ljudi, ki igrajo v bendih, tako, da je interes glede punka med ekipo zelo velik.

10. Kaj svetujete ljudem, ki bi želeli narediti podoben prostor, kot je vaš?

PLAC: Da bi bilo po Sloveniji več avtonomnih prostorov, kot je ta, mislimo, da bi bilo prav, če bi ljudje zasedali hiše, ki se ne uporabljajo in poizkusili na tistih mestih narediti avtonomne cone. Naš nasvet je: Samo naredite, dobro se organizirajte. Prej pa se povežite v skupnost, kjer imajo ljudje iste želje in cilje. V skupnosti se taki cilji lažje dosežejo. V primeru pa, da ne veš, kako narediti, se pozanimajte pri ljudeh, ki imajo več izkušenj na tem področju in radi vam bod(m)o svetovali.

Govorila pa sem tudi z nekom, ki ne govori slovensko. Vprašala sem ga, kaj misli o PLAC- u. Povedal mi je, da je tak prostor nekaj naravnega, ker se počutiš svoboden in si v pristnih stikih s kolektivom, ki te sprejema takšnega, kot si. Njegovo mnenje je, da v grobem kapitalističnem sistemu, ko vsak gleda samo nase, takih prostorov primanjkuje, pa da so ravno zaradi tega toliko bolj dragoceni. Prav je, da se ljudje družijo, da se skupaj učijo, si izmenjujejo izkušnje in se sprejemajo take, kot so. In da ni razlik med ljudmi. To se na tem mestu da. Na tem mestu je enakost zelo izrazita in podprta. Srečno PLAC!

Intervju je pripravila Mojca Lubej, odgovore pa je podal kolektiv PLACA.

Inmate z novim spotom "No time to die"

Skladba "No time to die" je zadnji videospot ter zadnje dejanje skupine Inmate z še vedno aktualnega albuma "The Salt". 

 

Inamte ob tem sporočajo: "Tokrat smo se videospota lotili malce drugače, želeli smo ustvariti umetniški spot in Neja se je odlično odrezala v vlogi plesalke. K sodelovanju smo po naključju povabili pevko Matejo Štangelj, ki je svoje delo opravila več kot odlično. Gre za našo prvo skladbo, v kateri lahko slišite tudi ženske vokale. V Inmate se ne bojimo izzivov, zato vedno poskušamo narediti nekaj, česar v preteklosti še nismo storili. Zgodba albuma "The Salt" je s tem videom zaključena. Vso energijo že nekaj mesecev vlagamo v izdelavo novega albuma, katerega izid načrtujemo v roku dobrega leta. V Inmate ne počivamo in spet pripravljamo nekaj drugačnega."

Spot je posnel, produciral ter zmontiral pevec skupine, Marko Duplišak. Posnet je bil na dvorcu Gutenbuechel v Šoštanju. Tokrat so k sodelovanju povabili pevko Matejo Štangelj, poznano pod imenom Mateyah. V spotu v vlogi plesalke nastopa Neja Lečnik. Album "The Salt" je izšel 1. marca 2021 v samozaložbi.

Vir: Inmate

Intervju z Nea Boi Nula: “Če bi kdaj umrl, čeprav vem, da ne bom, mi ne prižigajte sveč in ne ugašajte muzike...”

Nea boi nula je mariborski trio, ki je na punk rock sceni zadnje čase precej aktiven... Posneli so nov album, lotili so se dokumentarnega filma, izdali glasbene videje itd... Imajo kar precej dolgo glasbeno kilometrino, kajti to so fantje, ki so v preteklosti nastopali tudi po drugih glasbenih bendih. V novembru so v Mariboru nastopili z Ano Pupedan, gostovali pa so tudi v Srbiji. Kar na mestu je, da smo z njimi spregovorili nekaj besed. Prijetno branje, med prebiranjem pa priporočamo kakšen štikl iz svežega albuma "Realnosti ni". Na vprašanja so skupaj odgovarjali člani Bojan, Andrej in Said.

1. Od kod vam ideja za ime benda? Kako je nastala?

“Nea je mariborski izraz, ki se uporablja v zvezah: nea nori, nea gnjavi, nea bluzi, nea seri, nea zijaj, nea tuli in tako dalje, ampak to tako večina ve. Mi smo NEA boi nula, kar pomeni: ne bodi ničla.”

2. Kdo ste Nea Boi Nula? Opišite se v nekaj besedah?

“Andrej, Said in Bojan smo bili nekaj časa skupaj v bendu CZD - Center za dehumanizacijo, sodelovali pa smo tudi v bendih Butli, Rukola, Direktna akcija, Blutwurst in Onslow. Od 2018 smo Nea.”

3. Igrali ste na festivalu v Nemčiji. Kako vam je bilo? Kako se je nastop na festivalu razlikoval od nastopov pri nas?

“Nemci dobro sprejmejo nore bende, kakršni smo Slovenci. Naša glasba je namreč precej samosvoja, ne glede na žanr in je odigrana s toliko igrivosti in energije, da ji radi prisluhnejo. Zanimiv jim je tudi slovenski libertaren pogled na življenje. Fascinirata jih naša sproščenost in širina in nenazadnje tudi to, da razumemo in govorimo nemško.”

4. Pojete v različnih jezikih. Zasledila sem srbohrvaščino, nemščino, slovenščino ... Zakaj ste se odločili za tak pristop?

“Večinoma seveda pojemo v slovenščini, vendar imamo tudi album Ovakvi kao mi/ Takšni kao mi, na katerem so pesmi v jugoslovanskih oziroma južnoslovanskih jezikih. Na njej je veliko takšnih komadov, ki jih radi igramo, kot je tisti z refrenom:

Če bi kdaj umrl, čeprav vem, da ne bom, mi ne prižigajte sveč in ne ugašajte muzike. V nemščini pojemo staro pesem Gedanken sind frei, ki so je v nemško govorečih in v njim priključenih slovanskih deželah peli tisti, ki so hlepeli po svobodi. Imamo še eno pesem v avstrijski štajerščini za primer, če bi nas v ostalih delih države razumeli. Nimamo pa nobene pesmi v angleščini. Kaj bomo glede tega storili, še ne vemo.”

5. Veliko igrate po Balkanu. Zakaj? Povejte mi svojo najboljšo in najslabšo izkušnjo, ki ste jo doživeli na svojih turnejah po tujini.

“Začeli smo tako, da smo prijatelje povabili sem, oni nas k njim. Po izdanem albumu smo s tekstopisci iz Hrvaške, BiH, Srbije in Makedonije navezali karveliko stikov. Nastopali smo v klubih z manj obiskovalci in tudi na velikih festivalih z veliko občinstva. Najbolj izjemna izkušnja je bila, ko smo bili na turneji predskupina vrhunski beograjski skupini Dža ili bu. Na koncert je prišlo veliko ljudi in vzpostavili smo ogromno novih poznastev.”

6. Sodelujete tudi z založbo KUKU, kjer ste izdali novi album. Ko sem ga poslušala, se mi je zdelo, kot da so komadi med seboj povezani. Ga lahko predstavite našim potencialnim poslušalcem?

“Zadnji album se imenuje Realnosti ni. Postavljen je v današnji čas, ko se politiki kregajo o tem, kaj je res in kaj ne in nikoli ne pridejo do sklepa, ljudje pa jim sledijo kot ovce. Tako neumnega obdobja, kot je sedaj, v zgodovini še ni bilo. Zdi se nam zelo samodestruktivno in škodljivo. Naše mnenje je, da naj se hudobni potolčejo med seboj, ostale naj pa pustijo pri miru. Pesmi na albumu so povezane druga z drugo. Zaigrali smo jih na način, ki nam je blizu, kot čutimo, da je treba, kot znamo, kot nam je všeč. Ne obremenjujemo se niti z žanri niti s trendi, saj svojih punkovkih korenin ne moremo in nočemo skriti. Ne kompliciramo niti v življenju in niti v glasbi. KUKU pa je klub ustvarjalcev kulture v Mariboru, ki ga vodi Peter Andrej, naš prijatelj z veliko idejami, z velikim srcem in s kitaro, ki mu jo zavidamo. On že dvajset let vodi Kantfest, projekt Združene države poezije, kjer človek sreča širokoglede ljudi iz vse Evrope, in pomaga pri založništvu.”

7. Posneli ste tudi glasbeni film. Lahko poveste nekaj besed o tem?

“Posneli smo dokumentarec NEA, vzpon in palec fenomena, s posnetki nastopov v Nemčiji. Temu smo dodali nekaj zaigranih prizorov. S prijatelji smo sedeli na vrtu gostilne in snemali tisto, kar je kdo zanimivega povedal, tudi zanimive ljudi, ki so slučajno prišli mimo in bili pripravljeni na zajebancijo. Dodali smo tudi nekaj svojih spominov in izjave prijateljev znancev in poznavalcev glasbe o fenomenu benda, ki mu je bolj pomembno prijateljstvo kot karkoli iz tako imenovanega glasbenega posla. Slednjega niti ne poznamo, kako deluje.”

8. Kako bi opredelili svoj glasbeni žanr?

“Glupunk ali tako nekako... Mi smo v glavnem punkovski naivci, arhaični ko mumija v Gizi, a zelo zajebani, ker vsega ne moremo prežvekati, kaj šele prebaviti in igrati. V preteklosti smo se hvalili, da igramo prerock, kar naj bi aludiralo na presežnike, in še marikaj, vsega se niti ne spomnimo. Bolj pomembno je, da lahko vsak pri nas na koncertih in po njih preveri, kaj smo. Samo reče naj, da nam je zelo podoben ali da noče imeti z nami nič, ker je povsem drugačen, nam je vseeno. Če pa mu v očeh nekaj posebnega piše, ima veliko šans, da ob nas veselo preživi, bo pogovor zanimiv. Če si kdo izmisli predalček, v katerega bi nas vtaknil, in si to iskreno želi razglasiti, bomo rekli, da ima prav.”

9. Kakšna je vaša povezava s Pekarno?

“Pekarno bi mariborski župan rad preselil, jo naredil jalovo, ji vzel avtonomijo, in to je treba preprečiti. Pekarna je pravi Maribor, tam so tisti, s katerimi se imamo kaj pogovarjati. V Gustafu smo posneli live album v korona času. Če si lačen muzike, idi v Pekarno. Če si lačen pogovora, idi v Pekarno. Če iščeš somišljenike za kakršnokoli ustvarjalnost, jih boš našel v Pekarni. Če iščeš širino, idi v Pekarno.”

10. Kako gledate na to, kar se zadnje čase dogaja po svetu?

“Voditelji nas potiskajo iz krize v krizo, zdaj celo odkrito v tretjo svetovno vojno.”

 

Intervju je pripravila Mojca Lubej.

Reportaža: Ne lučke, ampak Pankrti za začetek adventa v Zagrebu!

V priznanem zagrebškem klubu KSET se je 25. novembra 2022 zgodil prav poseben večer. Namreč omenjeno prizorišče je bilo priča prve postaje Pankrtov na njihovi turneji po ex-YU regiji in ob 45 obletnici obstoja zasedbe. Koncert je sledil razprodanem oktobrskem jubileju v ljubljanski Hali Tivoli.

Koncert so otvorili punk´n´rollerji Saša 21. Gre za trio s kitaristom in vokalistom Saletom Verudo na čelu, ki je pustil pečat tudi pri legendarnih KUD Idijoti. »Pulski ramonsi« so štartali precej energično, kot se za glasbo tega kova tudi spodobi. Vendar je bilo zbrano občinstvo na začetku še relativno zadržano, tako da je mogoče bila škoda, da niso omenjeni nastopili kot direktna uvertura pred nastopom Pankrtov. Pa vendar, Sale je tudi »Kratko i konkretno« komuniciral s publiko, ki se je razživela ob omejeni pesmi. Nastop je po občutku sodeč hitro švignil skozi, mogoče zaradi krajšega programa ali pa je bil ta proti koncu vedno bolj pritegljiv in zazibljiv (op. p. zibati se, premikati se).

Kot drugi so na oder stopili ljubljanski Bogunov. Žanrsko bi jih lahko umestili v novi val. Dejal bi, da če bi festival Novi Rock danes še vedno obstajal, bi jih verjetno povabili zraven. Nastop so »izkoristili« tudi za promocijo pravkar izdanega albuma »Dolazimo v miru« (Dallas Records), njihovega drugega po vrsti. Besedila imajo v srbo-hrvaščini, pesmi pa so bile odigrane z veliko mero energične čustvenosti, bolj sicer drugo kot prvo. Vokalist in artist besedil Ognjen Zeljić je sicer izpovedal nekaj svojih zgodb, ki so bile lepo zapakirane v celotno glasbeno strukturo nastopa benda. In na koncu še njihova častna naloga, napoved vrhunca večera s Pankrti.

Pankrti. O njih je bilo napisanega že ogromno. Njihov vpliv je (še) živ in predvsem žilav, ki drži pokonci marsikatero zadevo, ko jih spremljaš in poslušaš njihove »Z-e K-a pank« hite. Da so Pankrti že na odru so nas »obvestili« obiskovalci, ki so trumoma drli iz pred-vhoda v dvorano kluba. Ob njihovem nastopu se je koncertno prizorišče napolnilo do zadnjega kotička, vzdušje se je hitro povzpelo na raven vrelišča.

Odmevali so znani singli iz Perovih glasilk; Metka, Janez Kranjski Janez, Totalna revolucija, Lublana je bulana, Anarhist, Za železno zaveso, Lepi in prazni, Osmi dan ter ostale. Res nas lahko veseli, da Pankrti še vedno premorejo toliko energije, kot jih marsikateri mlajši vrstniki ne premorejo. Ampak tudi Pero je proti koncu koncerta že krepko zašvical, pri divjem poplesavanju na odru pa je predtem nekajkrat skoraj izgubil svoja značilna očala. Lahko bi dejali enkratno, poživljajoče, pozibajoče in prepevajoče z roko v zraku, kar nekajkrat pa smo se lahko srečali z »mosh pitom« mladcev pred odrom. V zaključku so se po pozivu občinstva Pankrti še enkrat vrnili na oder ter odigrali znano Bandiero Rosso in kot zadnjo Adijo Ljubljana, ki bi lahko pomenila tudi kot adijo Zagreb.

Mogoče si upam tudi trditi, da Pankrti nekako bolj zvenijo in odražajo svoje poslanstvo ob klubskih nastopih, ko njihova energija in pristop bolje pridejo do izraza. Nekako drugače se to začuti, če sodim sam po sebi ali pa je to le posledica, da so nastopili v prijetnem in všečnem klubu KSET, ki neprekinjeno deluje že od leta 1976. Torej je še leto starejši od Pankrtov in še danes ponuja bogato vsebino koncertov (in različnih pijač) za vse alternativne navdušence.

Na koncertu so Pankrti promovirali še sveže pečeno ploščo »Live in Zagreb 1985« (Nika Records), z enako zasedbo, ki ga je snemala, pa so se tudi pojavili na odru KSET-a: Peter Lovšin na vokalu, Bogo Pretnar in Marc Kavaš na kitarah, Boris Kramberger na basu ter Slavc Colnarič na bobnih. Ob tej priložnosti Pankrtom še enkrat čestitamo za 45 let delovanja ter jim želimo uspešno nadaljevanje kariere in turneje. Namreč po nastopu v Ljubljani in Zagrebu se odpravljajo še v Rijeko (2. 12.), Beograd (10. 12.) in Pulo (22. 12.). Srečno!

Več foto utrinkov: tukaj.

 

Piše: Matej Urbanč

Foto: Rosana Jazbinšek

Hardcore eksperiment iz novomeškega zaklonišča ali Duplo Truplo: "Ruševina je najstabilnejša gradjevina…"

Duplo Truplo je razigran projekt, ki je v letu 2021 vzklil v enem izmed novomeških zaklonišč. Duo sestavljata Zoran Subašič – Zok (kitara, bas, vokal) in Janez Žura na bobnih, ki (ko ga prime) občasno tudi kaj zapoje. Da je Duplo Truplo (bilo) zelo živo priča njun pristop, stvaritve in nastopi.

Novomeško mrtvilo sta se odločila preganjati z udarnimi rifi in tolkali, modrovanjem in kreiranjem štiklov. Njuna pustolovščina se odvija v odvodih hardcore punk godbe, ki pa še zdaleč ni prva. Prvenstven je zgolj album Dupla Trupla, ki je izšel v februarju pri Downtown recordings ter je razveselil navdušence težjih in hitrih rafalov izpod strun. Pogovarjali smo se s kreatorjem tega edinstvenega projekta Zoranom Subašičem, med prebiranjem pa si lahko spustite kakšen zvočni udar z izbiro spodaj.

1. Za začetek nekaj o vaših začetkih. Kako je nastalo Duplo Truplo?

Nastalo je kot druženje in džemanje v vadbenem prostoru. Nekaj časa smo improvizirali s kitaristom Dohtarjem, kjer sva mu midva držala ritem sekcijo. To je bilo bolj v smeri jazza in improvizacije. A sčasoma je bilo dovolj in zaželela sva si delati hardcore. Nastal je vmesni projekt Kriza'n'tema, kjer je Janez špilal kitaro, jaz pa bobne. To je bil noisecore oz. improvizirani hardcore. Nato sva v roku meseca ali dveh zamenjala vlogi in nastalo je Duplo truplo.

2. Od kod ideja za tako ime benda? Ne razkriva ravno narave glasbe »trupla«.

To je Janezova ideja, ki označuje navdušenje nad dvojno pijačo, a se v istem momentu odločiš za trojno in temu rečeš duplo truplo vodko ali nekaj. Meni se je zdela lepa fonetična kombinacija in tako sva prevzela ime Duplo Truplo, ki lahko označuje tudi 2 trupli…

3. Zoran, igral si že v več bendih in projektih. To je tvoj že kateri?

Ne štejem, jaz samo ustvarjam počasi in zanesljivo…

4. Pa Janez, ki igra bobne in občasno vokalira. Kje se je predtem že glasbeno izražal?

Bil je član v legendarnih Corcorasih in pri Tavžntroži.

5. Igrata neke vrste eksplozivnega hardcore punka, ki zelo pade globoko v ušesa. Zakaj ste za izražanje izbrala ravno tak stil glasbe?

Omejena sva bila z glasbenim znanjem in okusom.

6. Za besedila sta zadolžena oba, za glasbo tudi. Se je lažje usklajevati, če sta prisotna dva člana v bendu, denimo na vajah in pri snemanju?

Dosti se je lažje zmenit za vaje, če sta samo 2… Drgač pa, če je volja, potem je pot, samo več truda je potrebnega ter še več obzirnosti.

7. V februarji je izšel demo prvenec, ki nosi osem komadov. Zakaj ga niste naslovili z imenom? Kje je bil posnet? Sta zadovoljni s končnim izzidom in sodelovanjem?

Ne vem, zakaj nima imena. Včasih so imena odveč… Posnet je bil v vadbenem prostoru, kjer je tudi snemalni center Downtown recordings, samo da ne bo koga zavedlo… To je samo ena luknja v zaklonišču.

Sva pa zadovoljna glede na vloženi trud. Šele na snemanju sva besedila postavila na glasbo tako, da je ta glasbeni prvenec bil presenečenje za oba. Seveda je potem bil problem igrati in peti hkrati, vendar sva tudi to osvojila.

8. Izdaja se odpre s pesmijo »Imam svoj blues«. Kakšen je vajin »blues« (vodilo) življenja?

Tukaj imava popolnoma drugačne poglede in vodila, zato bom zase rekel, da sem vesel, da sem še živ in se čudim celotnemu obstoju Vsega. Delam veliko na sebi in ne prenašam večine ljudi. Zanima me narava realnosti in iskanje Resnice, kot so jo nekateri ljudje v Zen budizmu.

9. »Država ni podjetje, država ni kmetija, država ni družina in ni monarhija. Glasen na protestih, tiho na volitvah, drugi so odločil, tebi so pa vsi isti.« Kaj sporočate s temi stihi, ki jih najdemo v pesmi »Intermezzo«?

To je Janezova pesem in besedilo s katero agitira naj ljudje začnejo volit. To je tudi njegov riff oz. glasba in jo pač igram, vendar se osebno ne strinjam s tem. Meni se zdijo volitve le varnostni ventil in iluzija izbire in če bi volitve karkoli spremenile, bi bile verjetno prepovedane.

10. Se vam zdi, da »svet razpada« ali še tli upanje?

Pravijo, da upanje umira zadnje… Nekateri pravijo, da to izvira iz Pandorine skrinjice, ki jo je odprla in vse Zlo se je razširilo po svetu. Le upanje je ostalo zadnje v skrinjici. To nam pove o naravi upanja, da je upanje zlo.

11. Kakšne »svetle prihodnosti« si želiš?

Svoboda, enakost, bratstvo, sestrstvo, različnost mnenj in navad, pluralnost mišljenj in obzirnost. Skratka utopično idealistično razmišljanje, ki lahko funkcionira le v manjših skupnostih.

12. Demo je izšel je pri d.i.y. založbi Downtown recordings, ki jo vodiš. Založba že ima pod okriljem kar nekaj izdaj. Kako si prišel na idejo o založbi? Kakšen je njen namen in cilj?

Začelo se je s snemanje nekih bendov nu-metala ter panka pred 20 leti skupaj s prvim bobnarjem našega benda Outside down (Andrej Cör) in začuda je ime ostalo, ker si dovolimo biti nadžanrski in brez nekih pretiranih omejitev. Pa tudi nimamo problemov z denarjem, ker ga ni, tak da vse lavfa kot je v začetku, samo malo več znam miksat… pa še to se ne bi hvalil preveč.

13. Kako bi komentirali zdajšnjo alternativno sceno pri nas in tisto, recimo pred 10, 15 leti?

Na žalost nisem tako aktiven, da bi kar vsepovprek hodil po koncertih... Dejansko vidim po objavah, da imamo res kup bendov in je kar nekaj kvalitete. Se mi pa zdi, da mladih bendov ni več toliko in da mladi ne hodijo na koncerte, ampak imajo druge načine preživljanja časa. Tudi izražanja ni več toliko ampak je več konzumerizma, ker je vse na voljo za vsakršen okus. Vendar ja, živimo v poplavi novih izdaj in zelo kvalitetne stvari prihajajo ven, samo malo treba pobrskat.

14. Kakšno je aktualno stanje za alternativo v Novem mestu in bližnji okolici? Je Pumpnca ob reki Krki po zaprtju Sokolskega doma primerno »nadomestilo«? Kako je z lokalnimi (punk) bendi?

Pumpnca ni nadomestek za Sokolski dom, je pa fajn plac za druženje ter za politične debate ob pivu. Vsaka čast Blažu Habjanu, da se trudi vsa ta leta s programom in projekti ter tudi likovnimi razstavami. Sam občasno pomagam na kakih dogodkih kot tonski mojster, tako da smo letos gostili Klubski maraton (Decair, Bibliban), pa lokalna avantgardista Atwoodovo padalo. V septembru pa je bil tudi koncert "punk v mestu", kjer so zažgali domači in tuji punk/metal bandi.

Ja od punk podmladka imamo v Novem mestu Jaja Bojz in Bajta 23, ne pozabimo pa, da imamo še novovalovski bend Luto, ki ima res odličnega vokalista. Dead Corcorasi so dead, oz. ne trzajo kaj dosti, vendar se bodo že zbudili za kak koncert, imajo pa tudi napovedano plato.

15. Kdaj vas bomo lahko ujeli na odrih?

Duplo Truplo je šel na hiatus (op. p. premor) oz. sva praktično zaključila sodelovanje zaradi porajajočih se trenj in da ne bi stvari prerasle v kaj hujšega, sva se odločila, da za nekaj časa malo prekineva.

16. Kakšni so načrti za prihodnost z bendom Duplo Truplo? Škoda bi bilo, da bi padel v vodo po eni izdaji.

Načrtov ni kaj dosti. Imava še 4 pesmi za posneti in to bova tudi naredila. Ne bom rekel, da ne bi šel več špilat, sem pa zdej začel delati nekje in sem polno zaposlen, Janez je pa tudi v Ljubljani skozi cel teden.

17. Kaj bi na koncu še sporočili bralcem…

Ruševina je najstabilnejša gradjevina…

Aja, pa velika zahvala naslednjim posameznikom in ekipam, ki so pomagali Duplemu truplu: Ivan Radioaktivan, Grega Križnar, Krasi in Sranju, SPRP, RŠ-u za intevjuje in vsem bendom s katerimi smo igrali v tej kratki glasbeni epopeji…

Intervju je pripravil: Matej Urbanč

Pankrti ob 45 obletnici v Zagrebu!

Legendarni Pankrti praznujejo častitljivih 45 let obstoja. Po oktobrskem jubilejnem in razprodanem koncertu v ljubljanski Hali Tivoli, bodo tokrat nastopili v priznanem zagrebškem klubu KSET. Dogodek se bo odvil 25. 11. s pričetkom ob 20.00. Kot gostje bodo nastopili Saša 21 in Bogunov. Vstopnice: tukaj (90 kn / 110 kn). 

Pankrti so svojo pot začeli davnega leta 1977 in sprožili pravo evforijo, ki je presegala tedanje glasbene okvirje ter se dotikala tudi družbenih norm s pozivi po spremembah. S provokativnimi skladbami kot so Anarhist, Lublana je bulana, Totalna revolucija, Metka, katerim so kasneje sledile še Za železno zaveso, Zvečer v mestu, Osmi dan, Umazane igre, Bandiera Rossa in ostale, so povzročili razcvet punk gibanja in pravo kulturno revolucijo na Slovenskem ter kasneje še v ex-YU regiji. Označeni so bili za prvi pravi punk rock bend za t.i. Železno zaveso, tedanja oblast pa jih seveda ni sprejela odprtih rok. Prav tako ne št. državljani, saj so izstopali po oblačenju in drugačnem vedenju.

O delu in vplivu Pankrtov je bil posnet tudi dokumentarni film "Dolgcajt", poimenovan po istoimenski plošči. V njihovo čast je bila kot prvi slovenski skupini postavljena tudi spominska plošča na gimnaziji Moste, kjer so prvič javno stopili na piedestal.

 

Za prvi pravi album se šteje izdaja "Dolgcajt", ki je izšla leta 1980. Sledili so še "Državni Ljubimci" (1982), "Svoboda ´82" (1983), "Rdeči Album" (1984), "Pesmi Sprave" (1985), "Sexpok" (1987), izdali so tudi več "zbranih del" v obliki kompilacij ter live albumov. Nazadnje so izdali live album "Gospodje jest vam ne verjamem" (2018) posnet na koncertu v Stožicah ob 40 letnici obstoja, v letu 2020 pa je izšla še vinilna plošča (re-izdaja) albuma "Dolgcajt". Na koncertu bodo promovirali še sveže pečeno ploščo "Live in Zagreb 1985" (Nika Records), z enako zasedbo, ki ga je snemala, pa se bodo pojavili tudi na odru KSET-a: Peter Lovšin na vokalu, Bogo Pretnar in Marc Kavaš na kitarah, Boris Kramberger na basu ter Slavc Colnarič na bobnih. 

Pred nastopom Pankrtov se bodo na odru pojavil pulski punk rock trio Saša 21, ki ga koordinira Sale Veruda iz slavnih KUD Idijotov. Da bo mera polna pa bodo nastopili še alternativni rockerji Bogunov iz Ljubljane.

 

Vabljeni, pestro bo!

Intervju s skupino Spy Abuse ob izidu EP-ja: »Hodimo na koncerte, se družimo, ustvarjamo, kritiziramo, izražamo svoja stališča!«

Skupina Spy Abuse prihaja iz Raven na Koroškem. Zvočno se pomikajo med (melodičnim) hardcorom iz 80-tih ter skate punkom iz 90-tih. Zasedba je bil ustanovljena v pričetku leta 2020, ko so se zmagnetili člani iz različnih lokalnih bendov in tako nadaljevali tradicijo svojevrstne punk godbe. 

Glede na to, da je imel bobnar ter vokalist zelo hudo nesrečo in da je bila vmes še korona, dejansko niso imeli veliko možnosti, da bi se predstavili občestvu. Sedaj, ko so se razmere izboljšale, pa so fantje štartali s polno paro. V oktobru smo jih lahko ujeli v ormoškem Unterhundu in na festivalu Rad bi bil normalen v Cerknem, v pričetku novembra pa v Orto bar-u. 19. novembra se bodo pojavili še v klubu Gromka na Metelkovi in tako nadaljevali s promocijo frišnega EP-ja »Self Evident«. Ta je izšel v septembru v digitalijah, dostopen pa je tukaj. Ob tej priložnosti smo s člani spregovorili nekaj besed.

 

1. Kdo ste Spy Abuse? Opišite se v parih besedah.

Spy Abuse smo skupina prijateljev v zasedbi Hozi (bobni in vokal), Robi (bas), Ott (kitara) in Ožba (kitara). Radi igramo glasbo, jo snemamo in predstavljamo na odru.

2. Kako ste nastali in zakaj ste izbrali takšno ime?

Nastali smo iz različnih skupin (Ugrizni se, Pogrešana Kvaliteta, Thraw, Meltdown). Vse se je začelo s skupino Tomato Punx. Tam sta igrala Hozi in Robi, nato pa se nam je pridružil še Ott. Igrali smo priredbe punk rock komadov in vseh podzvrsti. Kmalu smo se tega naveličali in začeli ustvarjati svoje komade. Potrebovali smo še drugo kitaro in, glej ga zlomka, od nekje je prišel Ožba in začel igrati z nami. Največji problem smo imeli z imenom, ki si ga nikakor nismo mogli izmisliti. Pomagali smo si z nekim band name generatorjem in ven je prišlo Spy Abuse. Pa naj bo, smo rekli. Ime je ostalo, mi pa še vedno igramo.

3. Kakšno zvrst glasbe igrate? Zakaj ravno tak žanr in kaj želite ljudem sporočiti z njo?

Lahko bi rekli, da špilamo hardocre punk z različnimi primesmi. Prihajamo iz različnih glasbenih ozadij. Ožba in Ott sta metalca, Hozi in Robi pa pankiča. To se sliši tudi v komadih, kateri včasih potegnejo na čisti crossover, včasih pa nas zanese v punk rock vode. Da boste točno lahko opredelili žanr, vam svetujem, da sami poslušate naše pesmi in na podlagi slišanega presodite, kako in kaj.

4. Kako potekajo vaše vaje?

Ponavadi se dobimo 1x na teden, spijemo kak pir, odšpilamo komade, včasih pa naredimo zraven še kaj novega. Vaje so v bistvu druženje ob glasbi.

5. Vprašanje za Hozija: Za tabo je okrevanje po težki nesreči. Zdravniki so ti baje rekli, da nikoli več ne boš hodil, ti pa si presenetljivo dobro okreval. Kaj te je gnalo naprej in kaj bi sporočil ljudem, ki se iščejo in so v situaciji, ko ne vedo, kako dalje? Kaj si se iz te nesreče naučil?

Napovedi so itak vedno najslabše. Zlom noge je bil res hud. Že na začetku sem vedel, da bom v primeru, če mi jo uspejo za silo urediti, naredil vse, da bo čimbolj podobna tisti pred nesrečo. S trdo voljo in željo, da bo noga prenehala boleti in bo zopet uporabna, sem prepričal sebe (in ostale), da mi bo uspelo. Tako je tudi bilo. Noga mi je počasi začela služiti. Lahko hodim in igram bobne (s pomočjo leve noge). Po osmih operacijah so sicer še vedno prisotne hude bolečine ter deformacije, vendar gre na počasi na boljše. Največja motivacija mi je bila to, da shodim pred hčerko in da bom še lahko kdaj vozil motor ter igral bobne. Sporočilo vsega tega je, da nikoli v življenju ne smeš obupati. Keep the PMA! :)

6. Pri vas je posebnost v tem, da je bobnar hkrati pevec. Kako to?

To je zopet vprašanje za mene, Hozija. Pri 16 letih smo s prijatelji (Ugrizni Se) začeli igrati in jaz sem pač začel peti. To željo sem imel že od nekdaj. Po nekem čudnem naključju drugega pevca ali bobnarja nismo našli. Podobno se je zgodilo tudi pri skupini Tomato Punx in se nadaljevalo v Spy Abuse. Ampak sedaj poleg mene pojeta tudi Ožba in Ott in je vse veliko lažje.

7. V septembru ste izdali sveži EP, ki je nasledil »Playhard« izpred dveh let. Kaj bi povedali o novi izdaji?

Naš novi EP nosi ime »Self Evident«. Posneli smo ga v kleti, v zaodrju KMKC Kompleksa. Je rezultat treh pesmi, ki vsebujejo mešanico crossoverja, skate punka in hardcora. Self Evident predstavlja nekaj naših najbolj divjih in prvinskih instinktov, ki jih je mogoče slišati v komadih z naslovom "Pay debils", "La familia" & "Life long fight." To je naš prvi od 4 načrtovanih EP-jev, ki bodo ugledali luč sveta čez kakšno leto, dve, tri .. Na tem mestu bi se radi zahvalili Culture art Volture za dizajn, Dodono za »klet«, Domčno za pomoč pri mešanju in masteringu. In vsem, ki nas kakorkoli podpirate.

8. Od starejših stvaritev mi je zelo zanimiva vaša priredba pesmi Ta vlak oz. »Der Zug« iz albuma »Palyhard«. Kako to, da ste izbrali ravno njo?

Čuki z Jožijem so najboljši bend na svetu. Po naše so premalo cenjeni, zato smo se odločli, da bomo svetu predstavili svojo verzijo njihovega hita (smeh). V bistvu smo ga začeli delati še v časih skupine Ugrizni se, ampak ga nam ni uspelo dokončati. To smo naredili šele s Spy Abuse in priredba komada je tukaj.

9. Vaše mnenje o stvareh, ki se dogajajo po svetu v tem trenutku (govorimo o vojni, covidu, politiki, itd..)

Na žalost gre svet v kurac in mi z njim. Vse zgoraj naštete teme najdete tudi v naših besedilih. Punkdemic je bil napisan v času covida, Killer Holiday je vojna tematika itd. Večina naših besedil je družbeno kritičnih. Tako spet predlagamo, da poslušate naše komade in slišite čez njih, kaj o teh stvareh mislimo.

10. Kakšna je vaša pot v glasbi naprej?

Uživati in odigrati čim več koncertov. Radi bi naredili tudi čim več novih komadov in posneli veliko Ep-jev.

11. Kaj pravite o punk sceni v Sloveniji? Je dobro poskrbljeno za tovrstno glasbo in ustvarjalce na splošno? Kaj pogrešate?

Punk scena v Sloveniji se bori. Definitivno ni več ista, kot 15 let nazaj, ko smo začeli, ampak je prilagojena današnjim časom. Hodimo na koncerte, se družimo, ustvarjamo, kritiziramo in izražamo svoja stališča, kar pa je bistvo tega. Veliko je novoustanovljenih bendov, pa reuniona starih, tako, da se kar dogaja. V Ljubljani je scena po našem mnenju kar precej razširjena. Pa v Kranju in okoli Ilirske Bistrice. Manjši kraji pa se tudi trudijo in zato je vsa zadeva nekako uspešna. Je pa res, da če ni nekega velikega benda na koncertih, se ne nabere toliko ljudi, kot je pričakovano. Zato pozdravljamo in pogrešamo več ljudi na koncertih, kjer igrajo še neuveljavljene ali manj znane skupine.

12. Kakšno je vaše sporočilo ljudem, ki v tem trenutku to berejo?

Hodite na koncerte, poslušajte glasbo, ne se pizditi samo prek interneta. Podprite bende in s tem alternativno sceno. Hvala vam za intervju in možnost predstavitve.

Zaključek: Hvala tudi vam, za konec pa še štikl »Designation« (Palyhard, 2020):

Pripravila: Mojca Lubej

Kreshesh Nepitash se poslavljajo (2004–2022) z zadnjim koncertom

Kreshesh Nepitash sporočajo: Prjatli benda Kreshesh Nepitash .

Obljuba dela dolg. Na to nismo pozabil. Naša zadnja novica je bila nažalost daleč od pozitivne, o tem da glavni vokalist zaradi težav z glasilkami ugaša mikrofon. O tem da ugašamo mašino Kreshesh Nepitash. Smo pa obljubili sebi in vam, da bo pršu dan, ko bomo spelal poslovilni koncert. Ta dan se počasi bliža. Sobota, 12. 11. od 20h dalje, Dom Svobode, Trboule HardCore .

Kreshesh Nepitash smo vedno in povsod ponosno zastopali Trboule HardCore, tle smo štartal, tle smo ustvarjal, pod zemljo, na koncu dolgega rova v zaklonišču smo imeli svoje prvi špil plac, svojo prvo vajo, v stari šoli pod Planino svoj prvi koncert. Na knapovski grudi se je vse začel in prou je, da tle tut zaklučmo. Dom Svobode, legendarni plac kateri je pod streho spravil ogromno nepozabnih koncertov bo tista postaja, kjer vam bomo še zadnjič odigrali set naših komadov.

Zasedba bo prou takšna, ki ste jo lahko spremljali leta in leta, isti vokalist, isti kitaristi, isti bobnar. Še vedno jezni, hitri, v svojem stilu. Drugače nikol nismo znal, niti se nismo hotel spreminjat. Enkrat so nas vabli na neki špil, a pod pogojem, če bi lahko igrali in peli mal bol na easy. In ja, nismo šli.

Velik vas je bilo, ki ste nas od leta 2004 naprej spremljal, podpiral, nas motiviral in bili na nek način del familje Kreshesh Nepitash. Lepo vas vabimo na naš koncert, da se še enkrat več podružmo, spomnemo na kakšno pizdarijo, kakšno ekstra zgodbo, kak večer ki je bil drugačen od klasičnega, na musko, ki nas je povezovala in jačala naša prijateljstva.

 

Časovnica koncerta:

20:00 umuryango aka urate

20:30 Harry
21:30 Sakrabolt
22:30 Kreshesh Nepitash
00:00 DJ Fogy
02:00 Nema više

Kreshesh Nepitash (2004–2022)

Metalsko-akustični večer s Sonato Arctico v Orto baru

Sonata Arctica, zvezde finskega metala, se vračajo v Ljubljano, v Orto bar, 18. 10. 2022. Tokrat v malo bolj soft obliki kot smo navajeni. Pred njima bodo svojo akustično plat predstavili še švedski metalci Eleine.

Člani Sonate Arctice nam bodo predstavili svoje največje hite v akustični preobleki. Fantje so glasbeno odrasli in se umirili, ampak navdih še vedno obstaja. Po preposlušanem kompilacijskem albumu "Acoustic Adventures", ki je letos izšel v dveh delih (Volume One v januarju in Volume Two konec septembra), si to zagotovo upam trditi. Pri izvajanju tega albuma uporabljajo klasične inštrumente, kot so kitara, banjo, bobne itd.... Boste pa presenečeni, kako profesionalno so nekdaj hitre komade spravili do tega, da dejansko zaplavaš, ko jih poslušaš v njihovi bolj umirjeni in prfinjeni obliki. Spodaj si lahko ogledate spot za singl "For The Sake Of Revenge" iz albuma "Acoustic Adventures I."

Vstopnice nanesejo 22 evrov v predprodaji in 25 evrov na dan koncerta. Predprodaja poteka preko platforme On-Parole. Za pokušino pa predstavljamo še "akustični" Eleine, ki vas bojo zazibali v uvodnem delu večera.

Piše: Mojca Lubej

Reportaža: The Cure in Twilight Sad v Zagrebu

V zagrebški Areni se je 27. oktobra 2022 predstavila skupina The Cure. Družbo na odru so jim delali The Twilight Sad, ki so lepo ogreli občinstvo pred prihodom prvokategornikov. The Twilight Sad krasi rahlo škotski melos, nabrite kitare z efekti, ki so v areni dvigovale vzdušje iz minute v minuto. Moram reči, da so pustili svoj pečat in več kot uspešno pripravili teren za izkušene The Cure.

Nato so oder "okupirali" The Cure in dali vse od sebe, saj so igrali celi dve uri in štirideset minut. Odpeli so sedemindvajset pesmi, med njimi pa so bile tudi štiri, še neobjavljene, ki bodo izšle na njihovem novem albumu Songs of a lost world. Znova so dokazali, da so mojstri svojega kova. Koncert se je pričel s komadom Alone, nadaljevali pa so z različnimi pesmimi, med njimi ste lahko slišali Love song, Push, One hundred years in druge. Veliko je bilo tudi instrumentalnih pesmi.

Višek koncerta je bil v drugem bisu, ko so hiti začeli teči kot po tekočem traku. Iz odra je privršala pesem Lullaby, nato pa so ji sledile še Friday I'm in love, Close to me, Just like heaven.. Koncert so zaključili s pesmijo Boys don´t cry.

Da so The Cure res legendaren bend, priča tudi to, da je Areno obiskalo preko 15 tisoč obiskovalcev. Zelo lepo je bilo, ko si v celi dvorani videl lučke od mobitelov, kako so se zibale v ritmu komadov, ki so jih igrali. Še posebej lepo pa je bilo tako množico sišati, ko je prepevala njihove hite. Nekateri posamezniki so prepevali ves koncert, ampak mislim, da v zadnjem bisu noben v dvorani ni ostal zaprtih ust. Pohvaliti pa moram tudi vizualne efekte, ki so bili res nekaj posebnega. Če bi koncert lahko ocenila od ena do deset, bi mu dala čisto desetko. Srčno upam, da bo takšnih koncertov še več. Rada pa bi se zahvalila tudi organizatorjem, Charm music Croatia, ki so mi omogočili obisk in reportažo.

Tudi cene mercha niso bile pretirane. Majica je stala 21 evrov, pivo pa okoli štiri evre, kar je za tak koncert še vedno sprejemljiva cena. 

 

 Piše: Mojca Lubej

Punk raztur v Gromki z GBH, Odpisanimi in Clockwork Psycho (reportaža)

V klubu Gromka se je 22. oktobra zgodil idiličen punk večer. Nastopili so trije bendi: Kontraverzna psychobilly skupina Clockwork Psycho, legendarni HC-punk Pomurci Odpisani in pa pionirji street punka, birmighanska skupina G.B.H. Koncert je bil razprodan že v prvih dneh po najavi.

Najprej so se na odru predstavili Ljubljančani Cloockwork Psycho, ki so s svojim pychobilliyem ogreli občinstvo. S svojim nastopom so poskrbeli, da so bili obiskovalci dobro pripravljeni za dogajanja na odru, ki so sledila. Clockwork Psycho so skupina v zasedbi Lilith Clockwork – vokal, kontrabas, Jure Lenarčič- vokal, kitara, Marko Valant- vokal, bobni ter Urban Logar – vokal, kitara. Najbolj je seveda razturala Lilith na kontrabasu. Kontrabas daje njihovemu stilu igranja neko posebno dinamiko, tako, da je poslušanje glasbe, ki jo igrajo, še toliko bolj zanimivo. Svoje delo so opravili odlično in ljudje so bili navdušeni.

Za njimi so nastopili Odpisani. Skupina, ki na sceni deluje že 25 let in je med tem času na področju punk glasbe v Sloveniji naredila že marsikaj. Deluje v zasedbi Sasha na bobnih, Jože na basu, Marko na kitari in Dario na vokalu.

Tokratni nastop je bil zame osebno eden izmed najboljših, pa sem jih videla kar nekaj. Fantje so izžarevali tisto pravo energijo, pa tudi ljudje so se zelo burno in zelo "moshpitno" odzivali na njihovo glasbo. Organizator ni mogel izbrati boljše priprave na vodilno skupino večera, G.B.H. Fantje so predstavili komade iz vseh svojih albumov, tako, da so naredili neke vrste review vsega svojega dela. Morda je za tako dobro opravljeno delo krivo tudi krasno vzdušje v backstageu, kjer smo se vsi ves čas zelo zabavali.

Na koncu so prišli na vrsto G.B.H., ki so v trenutku napolnili dvorano. Skupina deluje že od leta 1978 v zasedbi Colin Abrahall – vokal, Ross Lomas – bas kitara, Colin "Jock" Blyth – kitara in Scott Preece – bobni. Vsi od njih so zelo dinamični, Colin pa je, pri svojih letih, dokazal, da je še vedno tako dober frontman, kot nekoč in da se ni niti malo spremenil. Z njihovim nastopom so dosegli, da je dvorana v trenutku postala en sam moshpit. Ljudje so moshali, se metali na oder, prepevali s skupino... 

Od trenutka do trenutka se je zdelo, da so izgubili kontrolo nad seboj, ki pa se je čez nekaj minut zopet vzpostavila. Posledica tega pa je bil velik, vsesplošen žur, ki se je v dvorani dogajal in ga ni bilo mogoče kar tako zaustaviti. Lahko rečem, da so možakarji iz benda dali od sebe maksimalno, kot so lahko. Pri svojih šestdesetih letih so marsikoga presenetili. Tudi Scott se na bobnih ni "šparal". Zelo zanimivo je pri njih to, da se zadnja plošča bistveno ne razlikuje od prve. Ponavadi se bendi v starejših letih malo umirijo. Ampak, oni se niso. Z njimi sem naredila tudi intervju, ki ga bom objavila v kratkem. Če pa kliknete na video, boste videli, kaj se je dejansko dogajalo v Gromki.

V dvorani je ves čas vladala neverjetna energija. Stene v njej so bile dobesedno mokre, če si se jih dotaknil, to pa od vse norije, ki se je tam notri ustvarila. Tudi organizacija je bila krasna. V backstageu sem naletela na kar nekaj znanih ljudi, ki so prišli na koncert. Med drugimi je tudi Nenad Vlašić iz skupine Vox Populi prisostoval tej vsesplošni žurki. Imeli pa smo posebnega gosta, ki je v Slovenijo iz Izraela prišel izključno in samo zaradi koncerta. Kot sem že omenila, je bilo vzdušje v backstageu zelo sproščeno. Veliko pogovora, zabavanja, heca, sklepanja novih prijateljstev itd. Vse skupaj je bilo neko lepo druženje in izmenjava izkušenj, ki se je na koncu končala z željo, da se kmalu zopet vidimo in tale žur ponovimo.

Zanimiva pri tem večeru je tudi struktira obiskovalcev. Načeloma določen koncert obišče samo majhna peščica ljudi. Tukaj pa starostne meje pravzaprav ni bilo. Lahko si srečal vse: od mladine do obiskovalcev, starih okoli 70 let. Očitno je bila to glasba za vse okuse, to pa je dokaz, da punk še vedno trdoživo živi.

Na koncu pa bi se za krasno organizacijo rada zahvalila še Monsterbilly Records in R.A.F.A.L. crew, ki sta se zares potrudila. Želimo si še več takih kvalitetnih koncertov in večjih bendov, ki na žalost večinoma Slovenijo samo obkrožijo.

Piše: Mojca Lubej