 |
| Plakat koncerta |
S pivom v rokah je dober del zbranih preskočil ogrevanje mladostne italijanske skupine LineOut, a je bila Gala Hala vseeno prijetno napolnjena ob njenem nastopu. Punk rock komadi so vršeli en za drugim - glasni, melodični, simpatični in živčno prehitri. Skupina je lani izdala album »Guardians of Punk Rock«, katerega naslov se je izkazal za optimističnega, sodeč po zmedeni odrski pojavi. Komadi so nekako preleteli naša ušesa in kljub melodičnosti, se v glavi ni ujel prav noben refren. Dejstvo, da je v veliki meri za zvok omenjene plošče zaslužen član skupine Atlas Losing Grip, nam morda pojasni njen nespecifični zvok. Ustaljeni (pop)punk rock, s hitrimi solažami in preveč šolskim vokalom, se na trenutke navezuje na omenjeni švedski bend pa tudi na kakšne Rise Against, v bolj regresivni različici. Kilometrina in bolj usmerjena lirika bi lahko bendu dodala bistvo, a najbolj je bilo pogrešati neko lastno izraznost, ki bi izboljšala živo izvedbo. A ker bi tudi kakšna bolj izkušena zasedba zlahka izpadla amatersko pred legendarnimi Ignite, mlademu bendu nimamo toliko za očitati.
Okoli 10 ure pa so prvaki Orange County hardkora s prvimi rifi označil svoj teritorij in publika je v trenutku postala zbrana ter dovzetna za pravo koncertno komunikacijo. Komadi iz zadnje plošče »Fear is our Tradition« ter »Let it Burn« sta takoj zanetili občinstvo. Prve vrste niso bile nič sramežljive, ob komadih smo skupino spremljali s stagedivi, plesanjem in petjem. Med njimi mladostna dekleta, ki so se pogumno odrivala z odra, kot tudi veliki prepirsani fantje, ki so že težje nosili po rokah. Zrak je spremenil svojo zgradbo, počasi je postajal nasičen s pravim punkovskim švicem in skoraj otipljivo energijo. Nezamenljivi frontman Zoli nas je navdušil s svojo prizemljenostjo in celo humorjem (na letališču Luton nikakor ne naročite Breakfast Special-a) ter neizbežnimi komentarji na trenutno obupno stanje v svetu. Očitno je skupini še vedno jasno kje in zakaj igra. Tako se njihov nastop ujema z njihovim družbenim in političnim aktivizmom, ki je pač nujen ali pa vsaj priporočljiv za punk bend takšnih razsežnosti. Bas in boben sta bila v konstantnem pogonu ter brez pojenjanja gradila jedro nastopa.
 |
| Ignite so poskrbeli za "divje" vzdušje. Foto: Matej Urbanč |
Po novejših komadih se je bend vrnil dve desetletji nazaj in nas rezveselil z odličnima, surovima komadoma »Family« in »You«. Kitare so grizle, cefrale in nam naježile kožo, kot da smo prvič na punk koncertu. Nato smo končno dočakali nekaj novega, Zoli napove komad iz prihajajoče plate. »Oh no Not Again« je bil očitno počasnejši in temačnejši - novi album bo morda korak nazaj k starejšemu zvoku pred »Our Darkest Day« in bo zagotovo prinesel nekaj drugačnega. Nadaljujejo z »A Place Called Home«, ki si kot bendov najbolj dovršen komad zasluži uvodni govor o odtujenosti. Kot vsi ostali vmesni posegi pevca, je bil tudi ta ključen za fokus in potenciranje reakcije občinstva. Priredba »Sunday Bloody Sunday« je bila izvedena s takšno neposrednostjo, ki je U2 že dolgo niso zmožni, nato pa je sledil še zaključek z brezkompromisno »Bleeding«. Brez bisa - brez sranja.
Ne več kot uro smo imeli na voljo, da se združimo v potno maso upora, nekonformizma in iz sebe spravimo vse, kar se nalaga v naših notranjih organih ob spopadanju z vsakdanjostjo. Na poti do garderobe so se slišali komentarji, kako je bilo prekratko, a so se po koncertu skoraj vsi člani zadrževali blizu šanka do jutranjih ur in bili na voljo za druženje. Če je danes glasbe preveč in je preveč dostopna ter publika preveč razvajena, so člani skupine Ignite temu primerni in brez rockstar podaljškov končali svoj nastop. Tako Ignite brez dvoma ostaja sopomenka za dober hardkor, ki se ga več kot splača poslušati v živo!
Piše: Martina Cikač
Ni komentarjev:
Objavite komentar