 |
| Strgane Pazduhe v TrainStation Squatu Foto: Tanja Ristič |
Strgane Pazduhe so mlad, a že od samega začetka zelo aktiven band. Z vajami so pričele novembra 2014, da bi presenetile prijatelja Robija in ga hkrati tudi moralno podprle na poti do abstinence. Šestega decembra so prvič nastopile na koncertu Tribute to Prošt v Kompleksu na Ravnah na Koroškem, kjer so zbirali sredstva za pomoč lokalnemu punkerju pri odvajanju od alkohola. »Nastopile smo s priredbo God save the Queen, ki je ena izmed njegovih najljubših pesmi, ter z dvema avtorskima komadoma Faksa in Precednik. Prve komade smo priredile po besedilih, ki jih je napisal Robi.«
Zaradi dobrih odzivov in veselja do ustvarjanja, so se odločile, da stvar peljejo dalje. Zasledile so natečaj, ki so ga prirejale Tožibabe. »Poslale smo zanič posnetke naših komadov in bile na koncu izbrane med osem bendov, ki so 13. marca spremljali Tožibabe na njihovem koncertu ob ponovni izdaji plošče.«
Sledilo je delo, v malo več kot mesecu dni so pripravile dvajsetminutni program. Poleg dveh že obstoječih avtorskih komadov je nastalo še šest eksplozivnih skladb.
Strgane Pazduhe pripravljajo tudi EP, ki bo predvidoma izšel septembra letos.
»Robi še vedno vztraja na zdravljenju, mi pa pri punku. Daj ga Robi!«
Mini intervju:
Kaj vam pomeni glasba oz. kaj z njo želite sporočiti?
Mojca: Sporočila v glasbi (tudi če so subliminalna) si vsak vzame, kakor pač si, perspektive so različne, nam je samo fajn žgat.
Urša: Glede sporočilnosti je od vsakega odvisno, kako si interpretira. Se pa trudimo, da se v besedilih ne pritožujemo čez stvari, ki jih same ne bi upoštevale in ne ponujamo navideznih rešitev. Večina naših komadov je retorično vprašanje za nas same … in druge.
Nika: Glasba mi pomeni predvsem zadovoljstvo, sprostitev. Pa gut je na vajah.
Kdo ste, Strgane pazduhe?
Frontwoman je Nika Antolič, sicer pianistka, znana tudi kot Nika Svinska Nika.
Na basu se sprehaja Urša Lorber, tudi violinistka in tolkalistka. Poznamo jo tudi pod imenom Riffmachina.
Kitaro igra Katja Žerjal. Zaradi njenih intimnih solo vložkov na vajah jo ljubkovalno kličemo Santana.
Na bobnih je Mojca Kamnik, tudi violistka. Bobnov, po zlomljenih palicah sodeč, očitno ne boža. Lomi kole!
Ženski bandi na punk sceni niso ravno pogost pojav. Kakšni so odzivi, ko se na odru pojavijo štiri punce?
Mojca: Kaj si ljudje dejansko mislijo, ko nas vidijo, hm ... Verjetno to, da fajn, da smo ženske, vendar ne bomo kaj ekstra spravile iz naših instrumentov. Odzivi so bili na vseh špilih do zdaj presenetljivi. Po večini nas je publika sprejela odprtih rok, je pa imeti ženski (punk) band dvorezen meč, saj ne moreš vedeti, ali publika ocenjuje dejansko glasbo, glasbo + videz, samo videz, samo to da smo ženske ipd. Najbolj konstruktivno nas ocenjujejo naši kolegi, ki nas spremljajo od špila do špila in poznajo našo glasbo skoraj do potankosti, česar pa smo seveda zelo vesele.
Urša: Kot je rekla Mojca. Glede na to da smo skupaj šele dobrih sedem mesecev in da jaz pred tem nisem igrala basa in Mojca ne bobnov, ne moremo še čisto v nulo špilat. Vemo, da nam vaje še ogromno manjka. Do zdaj so bili odzivi večinoma dobri in zato nikoli ne vemo, ali je to zato, ker premoremo osem grudi ali pač zato, ker dejansko delamo dobro muziko.
Sodelovale ste tudi pri projektu Slovenska pank transverzala. Kako je bilo?
Mojca: Bilo je super, čeprav zaradi drugih aktivnosti nismo mogle sodelovati na vseh koncertih. Vsi bandi, s katerimi smo igrale, so bili zakon. Radi se imamo.
Katere glasbene skupine so imele velik vpliv na vaše ustvarjanje?
Mojca: Bilo je super, čeprav zaradi drugih aktivnosti nismo mogle sodelovati na vseh koncertih. Vsi bandi, s katerimi smo igrale, so bili zakon. Radi se imamo.
Urša: Nismo si predstavljale, da bo po špilu v Menzi pri Koritu celotna stvar tako eskalirala. Povabljene smo bile k sodelovanju (in zato še enkrat velik hvala Pink Pankerjem) in v enem mesecu praktično obdelale pol Slovenije. Tega ne bi speljale tako, kot smo, če ne bi imele res na čisto vsakem špilu SPT s sabo domače podpore. Vsakič smo potovali s kombijem in verjamem, da so se nas in naših komadov tudi mogoče malo naveličali. Vsi roadtripi so bili posebno doživetje, res smo jim hvaležne za to. Fajn je bilo ... pa veliko šnopsa!
Nika: Super je bilo predvsem spoznati ljudi, ki so vse organizirali, vsak na svojem koncu Slovenije. Res je stvar, ki je ne bom hitro pozabila. Šnops! (smeh)
Katere glasbene skupine so imele velik vpliv na vaše ustvarjanje?
Urša: Ni da ni. Nebi izpostavljala. Se pa različni vplivi od vsake sigurno poznajo v naših komadih. Mojca ima rada metal dele, moji so bolj stoner, Katji gre ska, Nika se pa pač poetično dere.
Mojca: Vsaka je imela svoje idole. Zadale smo si cilje, do kakšnega nivoja lokalnih umetnikov naj bi prišle, koga bomo nesle v muziki in še vedno delamo na tem, da to dosežemo (smeh). Ker smo vse dokaj dobre poznavalke glasbe, smo vedele, kako začeti ustvarjati punk glasbo, in ko smo naredile prva dva komada, smo ugotovile, da igramo nekaj med punkom, doomom in rock'n'rollom.
Nika: Od nekdaj Kora. Drugače pa ne vem, na slovenskem Pomaranča, Racija, predvsem pa lokalni punk bandi.
Prihajajoči koncerti?
 |
| Foto: Tadej Ošlovnik |
Trbovlje, Slovenska pank transverzala Open Air, 5. 7. 2015
Potem pa je na vrsti pavzica in EP. Razen, če si nas bo kdo ekstra zaželel! (smeh)
Kontakt:
◆ facebook
Piše: Maja Miloševič
Ni komentarjev:
Objavite komentar